»Če gibanje tekača odstopa od osnovnega gibalnega vzorca, to lahko pripelje do manj ali bolj resnih poškodb, »opozarja športna fiziologinja dr. Mojca Amon.
Primera takega odstopanja sta tudi pronacija in supinacija.
“Telo seveda tovrstna gibalna odstopanja dovoljuje do neke mere, vendar lahko pri večjih in dolgotrajnih obremenitvah tekača kmalu alarmira z bolečinskimi receptorji. Telo moramo razumeti kot verigo. Vsi členi verige so med seboj tesno povezani. Dolgoročno lahko tako tudi rahla supinacija ali pronacija vodita v poškodbe, kjerkoli v sklopu celotne verige, od kolen, do kolkov in ledvenega dela hrbta. V primerih skrajne pronacije oziroma supinacije gležnjev so poškodbe še bolj resne,” pojasnjuje sogovornica.
