Ta težava ima lahko več vzrokov. Pomembno je, da ugotovite, od kod izvira odpor do vožnje oziroma skakanja v avto. Zavedati pa se morate, da je psa treba, tako kot vse druge veščine, tudi vožnje z avtom naučiti. Za večino psov prevažanje ni nekaj samoumevnega, zato morate tudi to zajeti v učni proces kot del vzgoje.
Verjetno psa nikoli niste posebej učili, da je vožnja z avtom nekaj pozitivnega. Morda pes v avtu ni ustrezno zavarovan, ima preveč prostora in s tem možnost, da gleda skozi okno, se sprehaja po sedežih... Posledično je manj stabilen, ga premetava, zato mu lahko postane slabo. Z gledanjem skozi okno se še dodatno vznemirja. Taka vožnja tudi po zakonu o pravilih cestnega prometa (92. člen) ni dovoljena, saj mora biti žival ustrezno nameščena.
Če psa ne zavarujete, ga ob močnejšem zaviranju lahko odnese daleč naprej, pri čemer se bo poškodoval in lahko poškoduje tudi vas. Pri trku vozila s hitrostjo 50 km/h se naletna teža telesa poveča za kar 25,5-krat (na primer zlati prinašalec s približno 30 kg bo ob avtomobilski sedež udaril z naletno težo okrog 765 kg!). Tak trk je primerljiv s padcem 12 metrov v globino. Ali pa majhna, le trikilogramska čivava, ki jo prevažate na polici nad prtljažnikom, bo med močnim zaviranjem v vašo glavo priletela s kar 76,5 kilograma.
Za prevažanje psa imate na voljo tri možnosti: boks, varnostni pas in pregrado v prtljažniku. V vseh primerih morate psa najprej navaditi na del za prevažanje, šele nato se odpravite na konkretno vožnjo. Pri starejših psih je ob pojavu težave najprej treba odkriti vzrok. Morda vožnjo z avtom povezuje z bolečino, če ga prevažamo le ob obiskih veterinarja. Šele ob poznavanju vzroka lahko začnemo odpravljati težave.
Pri mladičku predlagava naslednje korake:
Najprej mu morate avto predstaviti kot nekaj pozitivnega, še preden se odpravite na vožnjo. Predlagava, da mladička najprej dvigujete in dajete v avto ter ga v njem hranite. Avta se bo začel veseliti, saj mu bo v njem prijetno. Kasneje dodajte ropot ob prižigu in ga nanj navajajte. Šele nato dodajte premikanje pri kratkih vožnjah, pri čemer naj bo cilj psu zanimiv in prijeten. Kasneje ga naučite, da zna sam skočiti v avto. Ni razloga, da zdravega odraslega psa dvigujete v avto, saj gre vanj lahko sam. Če ga tega, seveda, naučite. Tudi ta del zahteva pozornost in čas. Najprej mu lahko pomagate s podlago, da bo razdalja od tal do avta manjša. Vsakič, ko pes skoči v avto, naj bo nagrajen. Nato podlago nižajte in utrjujte napredek. Zapomnite pa si, da mu morate vsak skok osmisliti. Če ne bo imel od tega nobene koristi, najverjetneje ne bo hotel skočiti. Lastnik, ki psa prosi in mu preprečuje, da skoči, počne nekaj narobe. Naučen pes bo v avtu v trenutku, ko odpremo prtljažnik, saj si bo vanj želel.
Navajanje na vožnjo je torej del učnega procesa, del socializacije. Dobro je, da je na vožnjo navajen prav vsak pes, saj ga je treba vsaj občasno kam prepeljati. Priporočava, da se učenja lotite, preden nastanejo težave. Ne začnite psa učiti šele potem, ko ga daste v avto in opazite, da nekaj ni v redu. Pes lahko že med eno vožnjo razvije močan strah in odpor, kar bo težje odpraviti, kot če bi se učenja lotili predhodno. Začnite že z mladičkom. To je veščina, ki pride prav vsakomur. Mnogim vožnja psa predstavlja velik problem, ki pa je s pomočjo nekoga, ki ve, kaj dela, zelo lahko rešljiv. Vsem, ki imate težave, svetujeva, da se držite najinih napotkov in jih vključite v trening. Če pa so težave dolgotrajne in se pojavljajo že več let, svetujeva, da pri prevzgoji poiščete pomoč.
