»Kadar je tekmovanje v tujini, vedno naredim ogromno fotografij in povprašam po posebnostih, ki zaznamujejo državo,« je zaupala nadarjena športnica in priznala, da je povsod lepo, a doma je vselej najlepše.
Te dni ima Mateja Napret kot nagrajenka projekta Mladi upi, s katerim je Zavarovalnica Triglav širši javnosti predstavila nadebudne in perspektivne mlade športnike iz vse Slovenije ter z njihovimi zgodbami predstavila pomen spodbujanja in razvoja mladih talentov za prihodnost naše družbe, še več razlogov za veselje. Z nagrado Zavarovalnice Triglav je dobila še dodatno potrditev, da je na pravi poti, prav tako ji ogromno pomeni tudi iskren nasmeh tistih, ki z njo po športni poti stopajo od samega začetka in ji nagrado zares privoščijo.
Zaradi prejetih sredstev bo Matejina športna pot v prihodnje zagotovo še uspešnejša, saj bo nagrada namenjena izključno nakupu še kakovostnejše strelske opreme ter udeležbi na večjih in pomembnejših tekmovanjih, na katerih bo mlada športnica pridobila še kako pomembne izkušnje.
»V prihodnje si seveda želim še več odmevnejših rezultatov in uvrstitev med najboljše. Rada bi naredila tudi izpit za strelskega sodnika in trenerja ter še naprej pod okriljem Slovenske antidopinške organizacije, katere članica sem, širila vest o športu brez dopinga in pomagala razvijati okolje, kjer so vsem ponujene enake možnosti za uspeh,« Mateja ne skriva svojih ciljev v prihodnje.
Brez zadrege prizna, da si brez strelstva ne zna več predstavljati svojega vsakdana, a si bo med decembrskimi prazniki vseeno vzela čas za tisto, kar jo najbolj napolni z energijo: svoje najdražje, občutke topline, občudovanje tisočerih luč in peko prazničnih dobrot. Zato bo tudi letos praznike preživela v krogu družine in tistih, ki ji v življenju pomenijo največ.
Kdo ve, morda se bodo prav na današnji božični večer skupaj smejali Matejini prigodi s strelišča, za katero pravi, da je nikoli ne bo pozabila: »V svoji prvi tekmovalni sezoni sem pozabila puško na domačem strelišču in se samo s strelsko opremo odpravila na tekmovanje v Ljubljano. Tekmovanja se je takrat udeležilo precej članov našega društva in v naglici sem nekako pozabila na svoje orožje. Še sreča, da s trenerjem nisva nastopala v isti tekmovalni skupini in mi je odstopil svoje orožje. Na koncu se je sicer vse dobro izteklo, a od takrat naprej pred odhodom na tekmovanje trikrat preverim, če sem s seboj vzela vse potrebno…«th
