Da bi dobil vtis o mestu, je Thomas že pred odhodom obiskal občinsko spletno stran. »Na njej sem našel naštete turistične zanimivosti, ni pa bilo nobenih drugih koristnih informacij, na primer o tem, kako priti do tja.« Zato se je spopadel z voznimi redi avtobusov, a kmalu ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. »Zaradi poletnih počitnic so avtobusi peljali neredno in ob neugodnih časih. Vsaj tako sem razbral iz voznega reda, ki pa ni imel prevedenih opomb.« Ker tudi spletna stran prevoz.org ni ponujala nobene opcije, si je od sodelavke sposodil avto. »To se je na koncu izkazalo za najboljšo odločitev,« v retrospektivi pripomni izvidnik.
Začelo se je na policijski postaji
Po prijetni vožnji mimo idiličnih vasic, ki Thomasa vedno znova presunejo, sta se najprej želela oglasiti v turistično-informacijskem centru (TIC). A naslov, ki sta ga našla na spletni strani, ju je pripeljal nikamor drugam kot na policijsko postajo. »Kot si lahko predstavljate, se nisva počutila ravno dobrodošla«” se izvidnika še vedno smejeta nenavadnemu prizoru. Po nekaj negotovih korakih sta ugotovila, da so v stavbi tudi nekakšni občinski prostori, le TIC ni bilo nikjer videti. A prijazni občinski delavci so jima vseeno priskrbeli zemljevide in jima priporočili prenočišče. Ker je šlo za gostišče Koren, za katero je že sam izvedel na spletu, je bila odločitev preprosta.
Mokra krajina
Ko sta iz občinske stavbe izstopila na glavni trg, sta opazila, da stojita tik pred žužemberškim gradom, in ker ju je tako lepo vabil s svojimi stolpiči, sta se mu kljub dežju podala naproti. »Žal sva naletela na zaprta vrata, na katerih pa so bile telefonske številke ljudi, ki jih lahko pokličeš in se dogovoriš za ogled.« Sklenila sta, da bosta to storila naslednji dan, tisti dan pa sta se zadovoljila zgolj s sprehodom okoli grajskega obzidja. A zakladov tudi tam ni manjkalo. Naletela sta na polne grme robidnic, s katerimi sta se z veseljem posladkala.
Nato je bil čas za obisk izbranega prenočišča. V gostišču Koren so ju sprejeli z odprtimi rokami in jima namesto sobe dodelili kar apartma. »Res sva bila prijetno presenečena nad velikostjo apartmaja in kuhinjo, njegov najlepši del pa je bila terasa s pogledom na reko in grad,« se svoje sreče spominjata izvidnika, ki sta bila tudi sicer navdušena nad čistočo in prijaznostjo osebja. Zaradi dobrega prvega vtisa sta se odločila obedovati kar tam. Dež je ponehal in tako sta na vrtu v objemu zelene narave naročila jurčke zanjo in žlikrofe zanj. »Natakarica je obvladala angleščino in gostoljubje,« s komplimenti ne skopari Thomas. »Za naju je celo poskusila urediti ogled gradu, a so bili tistega dne pristojni odsotni. Zato sva to doživetje prestavila na naslednji dan.« Zadovoljna je bila tudi Morgan: »Kot veganka sem neskončno hvaležna za bogastvo solat v vaši deželi. Tokrat pa so mi ponudili sveže jurčke, kar je bila dobrodošla sprememba,« izvidnica prida svojo plat zgodbe in pove, da s prehrano v Žužemberku na splošno ni imela nikakršnih težav. Za konec sta bila deležna še domačega pelinkovca na račun hiše, ki ga proizvajajo na prav poseben način. »Zaradi zelenkaste barve je spominjal na absint, okus pa je bil veliko prijetnejši, kot sva ga navajena. Prava pika na i!«
Petdeset odtenkov zelene
Polnih želodcev sta želela razmigati noge, pa še deževati je nehalo, zato sta jo mahnila na daljši sprehod po okoliških vaseh. Na poti skozi Gradec, Budganjo in Stransko vas sta videla veliko kmetij in sadovnjakov ter domačih živali: prašiče, goske, zajce... Vsepovsod so ju spremljali nešteti odtenki zelene in vsi ljudje, ki sta jih srečala, so bili izjemno prijazni. »Ko sva se po mestu vozila z neznanim avtom, so nama kar mahali!« se občutka dobrodošlosti spominja Morgan. Nadalje sta hodila po makadamski poti in se celo malo izgubila, a to jima ni skalilo dobre volje. »Natakarica nama je povedala, da na Krki gradijo nov most, in na koncu sva se nehote znašla celo ob gradbišču,« pove Thomas, ki je gradnji pripisal tudi nekoliko bolj rjavo barvo vode, kot je je navajen pri slovenskih rekah.
Po sprehodu v naravi sta se že nadejala slastne večerje. Da ne bi dvakrat obedovala na istem kraju, sta se sprehodila nazaj čez most na glavni trg in izbrala gostilno Pri gradu. Tokrat si je Thomas privoščil zrezek v poprovi omaki s sirovimi štruklji, Morgan pa solato in pečen krompir. Po okusni večerji – Thomasu so prvič v življenju teknili sirovi štruklji – je bilo že pozno in dež se je spet okrepil, zato sta se odpravila na nočni počitek.
Vodne in grajske aktivnosti
Po okusnem zajtrku ju je znova prijetno presenetila natakarica, ki jima je ponudila kajake za veslanje po Krki – brez plačila in časovne omejitve. »To se nama je zdelo fantastično, saj sva si zelo želela veslati po Krki, zdaj pa sva lahko startala kar izpred hiše!« Po ležernem veslanju in prepuščanju zvokom narave sta se kajakaša spet izkrcala. Čakalo ju je namreč še kup drugih aktivnosti, ki sta jih prihranila za tisti dan. Prva izmed njih je bil težko pričakovani ogled gradu, kamor ju je končno spustil gospod Vlado. »Grad je bil fenomenalen, po mojem mnenju še veliko lepši od ljubljanskega. Več lahko vidiš, pa še brez vstopnine je,« prav z otroškim navdušenjem pripoveduje Thomas. Med prostim sprehajanjem po njegovi notranjosti in grajskem dvorišču sta si ogledala razne sobane, temnico in stolp ter se vklenila v klado, srednjeveško mučilno napravo. »Izvedela sva, da sva za en teden zamudila srednjeveški dan v okviru trških dni, ko se na gradu odvija kup dogodkov, vključno z viteškimi igrami. Škoda – čeprav sva se tudi sama odlično zabavala.«
Po okoliških gričih in vaseh
Za konec jima je ostalo še nekaj točk v neposredni bližini mesta, ki sta jih dosegla z avtom. Prva na seznamu je bila cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki s svojima baročnima stolpoma kraljuje nad mestom. V notranjost jima ni uspelo pokukati, saj bi se spet morala najaviti vnaprej oziroma poklicati, sta pa zato odkrila manjše obeležje padlim v 2. svetovni vojni. Nadalje sta se ustavila v Dvoru pri ostankih nekdanje železolivarne in si jo spet ogledala samo od zunaj, saj je bil muzej zaprt. Na poti do naslednje točke, spomenika NOB na Cviblju, pa ju je premotil znak za domačijo Novak pri Dvoru. »To domačijo mi je priporočil prijatelj iz teh koncev, zato sva krenila v njeni smeri v upanju na spontano kosilo.« A na njuno žalost so ju pričakala zaprta vrata. Iz hiše je prišla lastnica in jima razložila, da se je treba za kosilo med tednom najaviti vnaprej. »Občinska spletna stran bi lahko vsebovala takšne informacije, vključno s telefonskimi številkami. Ko kaj takega izveš šele na kraju samem, je za večino turistov že prepozno,« predloge za izboljšavo informiranja podata izvidnika. A vseeno nista odšla čisto praznih rok: lastnica ju je povabila v hišo, kjer sta se nasitila občutka domačnosti. Bilo je polno lesenih rezbarij, stkanih preprog, celo krušna peč... »Vsekakor prostor, v katerega bi si želel vrniti,« vtise zaokroži Thomas.
Izvidnikovanje sta zaključila pri spomeniku padlim borcem in aktivistom med NOB na Cviblju. Njegova oblika ju je prevzela in tako sta, umetnika, sama odkrivala njegove pomene. »Spomenik je za mene govoril o enotnosti na sredi kaosa,« naglas razmišlja naša slikarka. Njun izlet pa se je že prevešal v konec. Na poti v Ljubljano sta se ustavila še na pici v okrepčevalnici Pri Koščaku v Velikih Lesah in tako razmišljala o doživetem: »Imela sva čudovit izlet, škoda edino, da je veliko deževalo. Če bi bilo vreme lepše, bi bila lahko še veliko bolj športno aktivna. Plavala bi v Krki in izkoristila krasno igrišče za odbojko na mivki ali pa več igrala namizni tenis. Mize za namizni tenis so povsod! A ne moremo vedno imeti vsega, je res?«
