O turistični ponudbi občine Puconci

Da se odločiš za dvodnevni obisk Prekmurja in iz Ljubljane ter nazaj porabiš le za potovanje z vlakom skoraj 10 ur, pove zelo veliko o dostopnosti in možnostih za doživetja slovenskih turističnih krajev in pokrajin. Kljub temu sta tokratna izvidnika videla razmeroma veliko, o čemer govorijo njuni vtisi in izjave o gostoljubnih, prijaznih in srčnih ljudeh, ki »prekašajo Ljubljano in Švedsko«. Seveda je to njuno primerjanje nekoliko neresno, saj se ne more slikovitih pokrajin Goričkega in Ravenskega ter njunih prebivalcev primerjati z urbanim okoljem in ljudmi v Ljubljani ali v visoko tehnološki Švedski. Morda je k takemu, vsekakor njunemu pozitivnemu spoznanju prispevalo tudi kar nekoliko pretirano poudarjanje neznanja angleškega jezika. Morda bi se morala malo zamisliti nad takim stališčem, saj npr. tudi na Švedskem v veliki večini ne obvladajo slovenskega jezika. Znanje angleščine je morda še najmanj potrebno v gostinskih lokalih, kjer jedi in krožniki sami po sebi »govorijo« najbolj mednarodni jezik. To sta navsezadnje lahko izvidnika spoznala tudi sama, saj nista skoparila s pozitivnimi ocenami vsega, kar sta pojedla, čeprav si razen prekmurske gibanice in dödölov (krompirjevih nastrgancev) nista zapomnila imena nobene druge jedi. Ob tej priložnosti naj opomnim na tako popularno prevajanje slovenskih regionalnih in lokalnih jedi, med katerimi se številni prebivalci Slovenije zvijajo od smeha, ko še zlasti angleško govorečim tujcem prevajajo prekmursko gibanico z raznimi opisnimi prevodi, na primer »over Mura moving cake«. To je največja neumnost vsega našega servilnega prevajanja značilnih lokalnih in regionalnih jedi v angleščino, ki poleg drugih, še zlasti med angleško govorečimi vzbuja začudenje, ne pa pričakovanega reagiranja na duhovitost, ki je tukaj seveda ni. Pri prebiranju zapisa o vtisih tokratnih izvidnikov nisem bil najbolj navdušen nad metodo za njun obisk. Izvidnika sta namreč najavila svoj obisk v občini Puconci po elektronski pošti in s tem uničila precejšen čar nenapovedanega obiska, kar je namen Dnevnikove izvidnice. Iz tega torej sledi pričakovano in vodeno gostoljubje. V zapisu beremo, da so ju zasuli »z velikim kupom prospektov in promocijskega gradiva«, kar je razumljivo ob veliki »epidemiji« slovenskega turizma, kjer posamezni kraji, občine, društva in predvsem tudi razne veleslavne agencije in razvojni zavodi kar tekmujejo, kdo bo natisnil več zloženk in drugega podobnega, pogosto nekoristnega gradiva. Ta pojav je morda najbolj razpoznaven na sejmu Alpe Adria v Ljubljani, kjer turistična društva razdeljujejo prave gore tega gradiva. A kaj pomaga, ko pa je prav to pogosto rezultat raznih projektov, ki nastajajo s pomočjo evropskih in raznih drugih sredstev. Seveda o vsebini in oblikovalski podobi teh izdelkov ne kaže izgubljati besed. A vrnimo se h kulinariki. Čeprav iz zapisa o vtisih izvidnikov ne moremo podrobno razbrati, katere in kakšne jedi sta uživala, lahko iz njunih vtisov ugotovimo, da sta bila nadvse navdušena. To naj bo v opomin in spoznanje celotni Sloveniji, saj se danes v turizmu na evropski in svetovni ravni daje velik poudarek prav regionalnim in lokalnim kulinaričnim kulturam ter prehranjevanju glede na letne čase. Naša izvidnika sta spoznala in okusila kar nekaj značilnih hišnih (ne domačih) posebnosti, kot je bil npr. med, jedi določenih gostinskih hiš in seveda vina. Veseli me, da sta se odlično počutila na domačiji Tremel v Bokračih, ki sta jo izbrala za prenočevanje. Ta kmetija je bila namreč med prvimi vključena v razvojni projekt, ki se je v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja izvajal za razvoj turizma na vasi (ne kmečkega turizma!) v severovzhodni Sloveniji. To je bil čas gradnje mariborskega letališča in z visoko letečimi besedami so oznanjali, kako bo to letališče privabljalo goste za dopustovanje na kmetijah od Pohorja in Kozjaka do Goričkega v Prekmurju. Ko danes obujamo spomine, nehote lahko ugotovimo, da smo tudi na tem področju marsikaj zamudili in zaspali v svoji Slow-eniji…

Prof. dr. Janez Bogataj

Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše

Resno ukvarjanje s turizmom na dolgi rok zahteva spletno stran v najmanj enem tujem jeziku. To je – tako kot turistične oznake na terenu – prvo ogledalo vsake občine. Goste je treba jasno in nedvoumno usmerjati skozi lastno ponudbo in doživetja. Če tega ni, človek že vnaprej dobi občutek, da turistični delavci na tuje goste niti ne poskušajo računati oziroma se jim vnaprej odpovedo in neambiciozno stagnirajo zgolj na prilivu domačih gostov. Kar pa je, glede na multikulturnost tega konca Slovenije, velika škoda. Bližina Avstrije, zgodovinska povezanost z Madžarsko, sožitje katoličanov, evangeličanov in pripadnikov binkoštne cerkve – vse to je izjemna prednost na področju turizma. Je zgodba, ki vleče. Narodnostno mešano območje je svojevrsten turistični izvozni artikel. Namreč – destinacijo nam pač proda najboljši pripovedovalec zgodb. Tudi zato je spletna stran v tujih jezikih nujen prvi pogoj za uspešen razvoj turizma. Tudi v Puconcih.

Plus za hitro odzivnost turističnih delavcev na Razvojnem zavodu in organizacijo izleta, kar priča o povezanosti zavoda in posameznikov, ki ustvarjajo turistično ponudbo. Minus za neznanje angleščine, kar je po eni strani razumljivo glede na bližino Avstrije in Madžarske, po drugi strani pa se od vseh, ki so kakor koli vpleteni v turistično dejavnost, pričakuje vsaj grobe osnove angleškega jezika. Še posebej od taksistov, gostincev in delavcev na izletniških kmetijah. Naša gosta sta tako ostala brez sočnih razlag o lokalni hrani in brez vsakdanjih zgodb, ki se dotikajo življenj domačinov. Ne bi bilo napak razmišljati o kakšnem skupinskem tečaju tujega jezika.

Čeprav je bila vožnja z vlakom v Puconce sprva še zanimiva, pa 5 ur trajajoča pot nazaj zagotovo ne pripomore k dobremu vtisu. Naše zastarele železniške povezave turiste prej odvračajo, kot privabljajo, da bi uporabljali storitve potniškega prometa, in resnično niso po meri sodobnega popotnika z omejenim časom. Upamo na boljše čase.

Potem imamo tu slovensko gostoljubnost, ki pogosto opere tehnične napake, slabe prometne povezave in nerodnosti pri komunikaciji. Gostoljubnost je eden naših najboljših izvoznih artiklov. Srečanje z domačini in dotik njihovih življenj je povsod po svetu neprecenljiva turistična izkušnja. Je stvar, ki se – tako kot našima gostoma – zgodi kar tako, na poti. In zaradi takšnih izkušenj (spontano popravilo kolesa, podarjeni med in glineni izdelki) se gostje vračajo. Po nove spomine, po sveže zgodbe – tako krajev kot ljudi.

Vito Avguštin, Dnevnik

Če potrebuje turist za vožnjo z vlakom do Prekmurja in nazaj več kot devet ur in pol za 360 kilometrov dolgo pot, potem bi morala vsakemu gostu pot plačati železnica, ne pa da sta naša švedska izvidničarja odštela za vožnjo skoraj 60 evrov. Ne bom primerjal slovenske železnice s francoskimi vlaki TGV, ki vas prepeljejo iz Pariza do Lyona v uri ali uri in pol (450 kilometrov) ali nemškim Bundes Bahnom, ki na navadni liniji vozi iz Münchna do Frankfurta in nazaj (700 kilometrov) skupaj 6 ur, cene pa so od 51,75 evra navzgor (za dve osebi za povratno vozovnico), ampak bom navedel primer iz Italije: proga Milano–Bolognia–Milano, povratna vozovnica za dve osebi 80 evrov, razdalja 430 kilometrov, hitrost potovanja med 230 in 300 kilometri na uro.

Prav nenavadno, da večina vseh, ki obiščejo Slovenijo, opazi, da so ljudje na sončni strani Alp izjemni, da so prav ljudje s svojo gostoljubnostjo, prijaznostjo in že pozabljeno domačnostjo dodana vrednost (v nasprotju z mnogimi Slovenci, ki omenjajo Slovenke in Slovence zgolj kot strošek in predrago delovno silo). Poleg tega so aduti še kulinarika, kulturna dediščina, zgodovinski in naravni pomniki… No, kakšnega jezika se bo vseeno treba naučiti, ker bomo že tako navdušenim obiskovalcem lahko ob vseh teh očarljivostih ponudili še njihove nepozabne zgodbe.

Primož Žižek, direktor podjetja E – Laborat

Občina Puconci sodeč po turističnih vsebinah, s katerimi nagovarjajo turiste, spletu ne prepisuje posebne vrednosti v turističnem poslu. Nič nenavadnega ni, da na občinskem spletnem mestu predstavitev turizma ne dosega standardov, ki veljajo v tej industriji. To so pokazale že dozdajšnje analize spletnih nastopov tudi drugih destinacij. Prvi pokazatelj vrednosti in resnosti v turističnem pristopu je ponavadi že to, ali ima turistična destinacija na občinski ravni svojo samostojno turistično spletno mesto. Tega v Puconcih vsaj na najpomembnejših iskalnikih ni najti, zato logično sklepamo, da takšnega spletnega mesta niti ni. V primeru Poconcev ne gre za to, da občina ne bi imela kaj ponuditi v turističnem smislu, konec koncev povezave, ki so na voljo v rubriki Turistična ponudba, vendarle obiskovalcu ponudijo marsikaj zanimivega in privlačnega. Zato celo nasprotno, v kontekstu regijske pozicije in na spletnem mestu vendarle obstajajo pogoji, da bi destinacija Puconci gradila svojo edinstveno turistično prisotnost, v okviru možnosti, seveda. Ampak najprej bo treba nameniti čas in nekaj denarja razmisleku, načrtu in razvoju vsaj elementarno kakovostne turistične spletne predstavitve. Pri prebiranju besedil, na primer objav o dogodkih, tako rekoč tudi blogerskih zapisov na strani, sklepamo, da se nekdo vendarle trudi orati ledino v tej smeri. Ampak ker iščemo prakse, ki bi prepričljivo nagovorile domače in tuje turiste po vsej Sloveniji, moramo oceno skleniti precej zadržano. Ne morem reči, da gre za razočaranje, na spletnem mestu vendarle najdemo tudi multimedijske vsebine in nekaj opisov... Vsekakor pa gre za času in izzivom sodobnega turizma povsem neprimerno spletno predstavitev občine Puconci. Analizirati detajle tega spletnega nastopa bi zato bilo povsem nesmiselno.

Mnenje komentatorjev

Preberite zadnje članke