Izvidnica iz Romunije je ob koncu navajanja vtisov z obiska Dolenjskih Toplic povedala eno temeljnih turističnih resnic, ki velja prav za vse slovenske občine, kraje in prebivalce, namreč da »ima občina veliko potenciala, potrebuje pa le nekaj navodil, kako narediti destinacijo še bolj atraktivno«! Prav teh »nekaj navodil« potrebuje celoten slovenski turizem, ne pa pogosto neuporabne in bolj ali manj prepisovane strategije. Prav čas kriz, ki bo še dolgo trajal, je morda odlična priložnost za to, da začnemo graditi ponudbo iz »nas« in predvsem na temeljih, ki jih bodo nedvoumno postavile stroke za posamezna turistična področja, ne pa salamorezno ljubiteljstvo in kopiranje (namesto kapiranja!) tujih vzorov. Toliko za uvod v sicer dokaj pozitivni izvidnici romunsko-nizozemskega in slovenskega para. Za oba je značilna pozitivna kulinarična izkušnja v dveh lokalnih gostilnah, ki sta mi sicer tudi dobro znani. Zelo me veseli, da gostilna Štravs še vedno temelji na svoji odlični razpoznavnosti, to je na postrvih in divjačini. Zato je brez potrebe popolnoma nestrokovno utemeljevanje ponudbe, da nimajo »značilne hrane za to območje…, ker niso ne Dolenjci, ne Belokranjci in ne Kočevarji«. Ali to pomeni, da Dolenjci in Kočevarji v okolici Dolenjskih Toplic niso jedli postrvi in divjačine že v preteklih desetletjih in stoletjih? Oba para sta bila navdušena tudi nad ponudbo v gostilni Oštarija v središču Dolenjskih Toplic. Odlična gostilna je med najmlajšimi na Dolenjskem, vendar je sloves njene ponudbe že dobro razširjen med gosti iz Slovenije in tujine. Glavni kuhar (chef) Robert Gregorčič je tudi član najstarejše svetovne kulinarične verige Chaîne des Rôtisseurs, ki deluje tudi v Sloveniji. V TIC so sicer gostoma iz Slovenije pojasnili, da »kraj nima kakšne značilne kulinarične ponudbe oziroma kakšne jedi, ki bi bila značilna za to območje«, kar seveda ne bo popolnoma držalo in je povezano z dejstvom, da se Dolenjska še ni odločila za izdelavo kulinarične strategije, torej pristopa, ki v nekaterih drugih slovenskih regijah in krajih že daje rezultate tudi na področju lokalne tipičnosti in kulinarične razpoznavnosti. Zelo pohvalno in hkrati poučno za celotno Slovenijo je tudi to, kako je gostoma natakar v Oštariji ponudil penino Ana. Povedal jima je namreč tudi zgodbo o penini. Ob tem poudarku bo morda marsikateri bralec negodoval, češ, zakaj pa je to tako pomembno? Da, prav zgodbe so lahko eden ključnih vzrokov za zadovoljstvo gostov. »Skozi« zgodbe jim lahko približamo več kot le sam izdelek v slovenskem turizmu je bolj uporabljan izraz produkt), njegovo vpetost v siceršnje življenje in prizadevanje lokalnega in regionalnega prebivalstva idr. In če je že govor o zgodbah in hrani, ne bo odveč še opomba o kremnih rezinah v Balnei. Čeprav je natakarica gostoma pojasnila, da to ni blejska, ampak njihova lokalna kremna rezina, se postavlja vprašanje, zakaj sploh ponujati približke nečesa že videnega. To je v slovenskem gostinstvu ena najbolj dolgotrajnih značilnosti, da namesto izumljanja novosti kopiramo že znane zadeve. Najprej nič, potem kremne rezine na vsakem koraku. Razlike so le v kakovosti kreme in morda poimenovanjih. Morda pa bi bilo prav to dejstvo odlična priložnost za hišne slaščičarje, da začnejo razmišljati o neki topliški torti ali rezini, lahko rogljičku ali zloženki, ki bi morala dobiti tudi svojo zgodbo in bi tako zapolnila vrzel, za katero so v TIC povedali, da nima neke lokalno značilne jedi. Prav z jedmi lahko pomembno sooblikujemo pestrost lokalne in regionalne turistične ponudbe. Pri tem ni nujno, da segamo le po interpretirani prehranski kulturni dediščini, ampak to lahko na novo »izumljamo«, z zgodbami vred. Gosta iz Slovenije sta opozorila tudi na pasje iztrebke, ki so posejani kot cvetlice ob poti proti Soteski in Hudičevemu turnu. To postaja povsod v Slovenji veliko vprašanje in morda ni več daleč čas, ko ne bomo, zlasti v pomladnem času, čistili odpadkov ob rekah, po gozdovih in travnikih, ampak tudi pasje iztrebke. Ali pa se bo morda le našel kdo, ki bo povedal, kako se s temi vprašanji uspešno soočajo v drugih državah. Med drugim tudi v tistih, iz katerih sicer kopiramo največje potrošniško globalne neumnosti in z njimi zabrisujemo naše posebnosti.
Marjana Grčman, urednica turistične oddaje Na lepše
Dolenjske Toplice so destinacija, ki ima vsa izhodišča za uspešno turistično zgodbo: terme in ponudbo velnesa, okoliške turistične kmetije, kolesarske poti, muzeje, močno noto zgodovine ter bližino reke Krke skupaj z aktivnostmi. Tu se pričakuje, da je turizem trajnostna zgodba na dolgi rok. Zato je nerazumljivo, da TIC nima svoje spletne strani in da je ta samo zavihek na strani Občine. Še več, da informacije o znamenitostih in prenočiščih niso dostopne (vsaj) v angleškem jeziku. Premalo ambiciozno zastavljeni turistični cilji ali nerazumevanje do potreb tujih gostov? Turistična ponudba Dolenjskih Toplic vendar ni namenjena (samo) domačim gostom in tistim, ki bivajo v Termah Krka. Tuji obiskovalci so tisti, ki dajejo lokalnemu turizmu dodano vrednost. In nesmiselno je upati nanje, če jih ne znamo v njihovem jeziku niti usmeriti do vsega lepega, kar premorejo Dolenjske Toplice. To velja tudi za receptorko, ki bi že v osnovi morala govoriti vsaj en tuji jezik – sicer se dragocene goste izgublja že pri vhodu. Prav tako uslužbenka TIC ob še tako radovednem vprašanju ne bi smela biti v zadregi – kot se je na primer zgodilo ob obisku domačih izvidnikov. Določeni muzeji so še vedno preveč prepuščeni prostovoljni bazi in niso resno vpeti v organizirano ponudbo TIC. Nezaslišano se mi tudi zdi, da izvidnika zaradi slabe označenosti nista našla veličastne Kraljice Roga, ki simbolno nosi zeleno zgodbo naših gozdov. Resno bi bilo treba razmisliti tudi o reorganizaciji TIC in njihovem odpiralnem času, ki spominja na javno upravo in ne na fleksibilni turistični sektor. Glede na rokodelsko bogastvo Dolenjskih Toplic – ki so butična destinacija – na policah trgovin res ne bi pričakovala kitajskih izdelkov, ampak zgolj in izključno izdelke domače umetnostne obrti. Ti vendar odražajo dušo kraja in značaj ljudi!
Vito Avguštin, Dnevnik
Več kot dve tretjini tujih gostov si kraj in okolico kraja, ki ga nameravajo obiskati, prej ogleda prek spleta. Zato je dokaj pomembno, da so spletne strani krajev, ki vabijo goste z vsega sveta, naj jih obiščejo, tudi v katerem od tujih jezikov. Izrazito pa sem si zapomnil stavek, ko sta se naša izvidnika odločala, kje bosta prenočila: »Odločitev je bila dokončna, ko sva na spletu videla, da je ob penzionu priznana gostilna Oštarija.« To je konkreten dokaz o tem, kako pomembna je za veliko večino gostov kulinarika, kako pomembna je kakovostna ponudba lokalnih jedi. Tisti del pripovedi o natakarju, ki je poznal tudi zgodbo o imenu penine, ki sta jo naša izvidnika popila, je bil le še pika na i.
Spominki so bili, glede na opis slovenske izvidnice, precej prijazni, lepi, uporabni in lokalno obarvani, vsekakor pa »kitajska roba« ne bi smela biti tam, kjer sta jo opazila tuja izvidnika. Najbrž se tudi ne bi smelo zgoditi, da bi bil v kraju, kot so Dolenjske Toplice, v soboto TIC odprt zgolj dopoldne, v nedeljo pa zaprt. Potem je skoraj bolje, da ga zaprejo, saj »zgrešijo« vsaj pol turistov. Niti slučajno pa se ne bi smelo zgoditi, da receptorka v savnah in bazenih Balnea ne bi znala komunicirati z gosti v angleščini. Niti slučajno.
Črmošnjiška jelka raste že 240 let. V skoraj dveh stoletjih in pol je bila ta jelka v glavnem vedno na enem in istem mestu. Zato so imeli najbrž vsi, ki vabijo turiste, da jih obiščejo in si ogledajo nekatere znamenitosti, kar dovolj časa, da bi označili pot do te jelke. To menda ne zahteva velikih finančnih sredstev… Ja, velikokrat je potrebne le malo dobre volje.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Dolenjske Toplice so eden tistih turističnih biserov, ki ima vse, da bi lahko s pomočjo spletnega nastopa dosegal vedno nove uporabnike, a žal te ambicioznosti ni zaznati. Žal niti ne obstaja samostojna turistična spletna predstavitev, izvzemši profile na družbenih omrežjih, a to je premalo za ambiciozen spletni nastop.
Vsebine na občinski strani so glede na vsebinski inventorij korektno zasnovane, a kaj, ko umanjka interaktivnosti, zgodb, vključevanja v pogovore turistov, krepitev identitete itd. Moj nasvet? Čas je, da se Dolenjske Toplice na ravni destinacijskega marketinga lotijo profesionalizacije spletnega nastopa. Koristi bodo vsestranske.
