Ni slučajno, da so se v restavraciji Mala gostiona prav leta 1994 začeli truditi za čim več gostov, za njo so bila težka vojna leta. V njih je turizem na Paliću povsem zamrl, zastareli hoteli, secesijske vile in kopališča nekdanjega znanega avstro-ogrskega letovišča ob jezeru na severu Vojvodine so propadali. Tisto leto je novoustanovljeno podjetje Elitte-Palić, pod okrilje katerega sodi zdaj večina hotelov na Paliću, najprej poskrbelo za obnovo prav te znamenite restavracije z zanimivo zgodovino. Pred več kot 150 leti je bila Mala gostiona le obcestna krčma z nekaj sobami in hlevi. V njej so se ustavljale kočije, potniki pa krepčali s preprostimi jedmi, revnejši so pri njih pili vino kevedinka, premožnejši pa kadarko. Za časa Avstro-ogrske, v petdesetih letih 19. stoletja, se je začel hiter razvoj Palića kot zdravilišča, zgradili so prve hotele in poletne vile premožnih meščanov iz bližnje Subotice, leta 1869 pa ga je dosegla tudi železniška proga. Sočasno se je Mala gostiona iz nekdanje krčme spremenila v restavracijo z veliko izbiro jedi in vin. Kulinarično središče Palića in Subotice z vojvodinsko, madžarsko, srbsko in mednarodno kuhinjo je nato postala po dosledno izpeljanih restavratorskih delih in razširitvijo pred dobrimi 15 leti.
Zgodba Male gostione je tudi zgodba večine vil in hotelov, zgrajenih v slikoviti madžarski različici secesije in z značilnimi lesenimi rezbarijami, raztresenih po lepo vzdrževanem parku vzdolž jezera in znotraj spomeniško zaščitenega območja Palića. Sprva usodo propada, letos v začetku leta pa popolne prenove je doživela tudi stavba, imenovana Velika terasa, ki bo letos eno izmed prizorišč jubilejnega 20. Festivala evropskega filma od 13. do 19. julija.
Ženske kopalke skrite očem
Tudi eno izmed najbolj izstopajočih stavb in posebno zaradi svoje namembnosti, tako imenovano Žensko plažo, zgrajeno leta 1912 na vodi in obdano z vseh strani z lesom, da ženskih kopalk v jezeru ne bi videlo kakšno moško oko, so z obnovo iztrgali propadanju. Le da zdaj ni več namenjena kopalkam, pa saj je sploh v jezeru Palić kopalcev manj, kot jih je bilo nekoč. Vzrok je jezerska voda, ki kljub čistilnim napravam in napeljavi sveže vode iz prekopa Tisa-Palič, vselej ni neoporečna. To hotelirjem seveda povzroča skrbi pa tudi finančno breme za gradnjo hotelskih bazenov. Vendar pa je jezero primerno za vrsto vodnih športov, velik park z živalskim vrtom in okoliški gozdovi pa za sprehode, pohodništvo in kolesarjenje po urejenih stezah.
Kadarka za papeža
V okoliških vaseh se zadnja leta vedno več salašev – značilnih kmetij za ta del Vojvodine – usmerja v sprejemanje turistov. Na obrobju naselja Palić nas smerokaz usmeri proti Majkinemu salašu. Salaš je dober primer z občutkom prenovljenih starih kmečkih poslopij za sodobno prenočitveno, gostinsko in drugo, prav raznovrstno počitniško ponudbo. Na območju Paliča oziroma v subotiško-horgoškem vinorodnem okolišu, kjer so tla v vinogradih peščena in zato tamkajšnja vina imenujejo »vina sa peska«, so se zadnja leta uveljavili mnogi zasebni vinarji, v vinskih kleteh so možne degustacije, nekatere vinske kleti pa so dopolnili z restavracijami in prenočišči. Domačini jim pravijo vinski salaši, največji med njimi je vinska klet Zvonka Bogdana s 56 hektarji vinogradov. Zanimiva je tudi zgodba družinske vinske kleti Tonković. Pred nekaj leti so se odločili, da bodo pridelovali eno samo sorto grozdja – kadarko. Gre za avtohtono srbsko sorto, ki je bila nekoč v Bački zelo razširjena, vino, pridelano iz nje, pa cenjeno tudi v svetu. Kadarko je zelo rad pil tudi Franz Liszt, da bi to poudarili, so Tonkovićevi svojim vinom dali komercialna imena Fantazija, Simfonija in Rapsodija, nadaljujejo pa tudi njegovo tradicijo pošiljanja kadarke papežu.
