Metlika: gastronomija in gostoljubje (video)

Realnost in fikcija

Na cilj sta se z vmesnim postankom za kavo v Novem mestu iz prestolnice pripeljala v uri in štiridesetih minutah; tam sta se najprej namestila v hotelu Bela krajina, ki ga je Gussa rezerviral dan prej s pomočjo interneta. Hotela ni bilo težko najti, avto sta parkirala na brezplačnem hotelskem parkirišču in zaradi prvega stika z receptorjem sta se z dekletom že med začetnimi formalnostmi počutila kot doma. Zaupanje in občutek gostoljubja sta se vzpostavila takoj, ko jima je receptor razložil, da pričakuje plačilo šele ob odhodu. »Presenečen sem bil, da od mene niso želeli takojšnjega plačila,« se sproščenega odnosa spominja naš tokratni izvidnik. Kljub uspešni komunikaciji v živo pa je imel precej povedati glede svojih spletnih spotikov na poti do primerne nastanitve.

»Preden vsakim izletom si o cilju vedno ustvarim podobo z nekaj spletnega vohunjenja. Kraj 'pogooglam' in si o ponujenih turističnih storitvah preberem ocene preteklih uporabnikov.« Tovrstno neobremenjeno iskanje ga je pripeljalo do spletne strani http://www.metlika-turizem.si/, kjer je ena izmed rubrik tudi »Nastanitve«. A kaj, ko sta v kategoriji hotelov ponujeni le dve možnosti, številnejše sobe pa so opremljene zgolj s telefonskimi številkami. »Telefonskim pogovorom ne zaupam; ko iščem nastanitev, bi rad videl mnenja drugih ljudi in način, kako je storitev predstavljena.« Za izbran hotel se je na koncu odločil zato, ker je bil kot edini iz Metlike predstavljen na izjemno priljubljeni strani za spletne rezervacije Booking.com. Tam je lahko preveril več komentarjev bivših gostov – turistov iz Kanade, Nemčije ter Izraela – ter bil nazadnje zadovoljen z dokaj visoko povprečno oceno.

Tišina in zgovornost

Odločitev se je izkazala za pravilno: pogled na staro mestno središče iz njune udobne in čiste hotelske sobe ju je vabil, da se z njim kar najhitreje spoznata v prvi osebi. Ker je v hotelu ravno pošla zaloga zemljevidov, jima je dobri receptor razložil, kako priti do turističnoinformacijskega središča (TIC), ki je v grajskem poslopju nedaleč stran. Triminutna hoja do gradu ju je popeljala mimo serije doprsnih kipov, od katerih je naš izvidnik prepoznal le bivšega maršala. »Etiopijci dobro poznamo Tita. V našem glavnem mestu je po njem celo poimenovana cesta.« A drugi kipi bodo za Gussa vedno ostali neznanka. Na njih so bila namreč napisana le imena, letnice rojstva in smrti; sicer pa nobenih dodatnih pojasnil, kdo te osebe so ali kaj natanko delajo tam. Isto velja za spomenik s spominsko ploščo, posvečeno – padlim v 2. svetovni vojni? žrtvam srednjeveških kmečkih uporov? morda turških vpadov? Gussa se preprosto ni mogel dokopati do te informacije, punca Slovenka pa mu ni smela pomagati: doma sta se dogovorila, da je simultano prevajanje v navzkrižju z izvidniškimi nalogami, zato je začasno pozabila na znanje maternega jezika.

Na cilju sta se oglasila v TIC, kjer ju je sprejela entuziastična mlada dama. »Bila je zelo jasna in profesionalna, pravo nasprotje stereotipnim zdolgočaseno-utrujenim turističnim informatorjem, ki hočejo le čim prej opraviti s tabo,« spomine na pozitivno izkušnjo prikliče Gussa. Prepričljivo je odgovorila na njuna tipična poizvedovanja – kaj lahko v Metliki vidita in doživita, razveselila pa ju je tudi z orisom glavnih lastnosti belokranjske kulture, vključno z obvezno omembo metliške črnine. Ob prvih besedah na temo kulinarike sta se, že nekoliko utrujena od potovanja, zavedla počasi prebujajoče se lakote in se pozanimala o tipični lokalni hrani. Informatorka jima je predlagala gostišče Kapušin v sosednji vasi Krasinec, ki naj bi bilo več kot vredno nekajkilometrske vožnje iz mesta. Ob odhodu sta zaposleni še obljubila, da se naslednji dan vrneta v Belokranjski muzej, ki je bil tisti dan zaprt, nato pa sta neučakano odhitela svoji prvi belokranjski pojedini naproti.

Gastronomija in gostoljubje

Na poti je njuno pozornost pritegnilo ob cesti razstavljeno letalo v bližini vasi Otok. Tako sta zavila s ceste, a ob atrakciji spet ni bilo nobene razlage v angleščini. »Lahko sem si sicer predstavljal, da gre za letalo iz druge svetovne vojne, a zanimale bi me bolj točne informacije, vključno s tem, kaj počne tam.« Njegovi občutki so bili potrjeni kmalu zatem, ko je zgodovino eksponata preveril na spletni strani metliškega turizma. Tako je izvedel, da je letalo posvečeno Belokranjcem in drugim Slovencem, ki so se borili proti okupatorju, tu pa se je zgodba tudi končala. »Nedvomno bi lahko ponudili malo več informacij, na primer, zakaj se letalo nahaja prav tam,« spletna izkušnja ponovno ne prepriča našega novodobnega izvidnika, ki ne bo na žalost nikoli izvedel, da letalo DC-3, znano tudi pod imenom »Dakota«, stoji na bivšem zasilnem partizanskem letališču Otok, prek katerega so zavezniki rešili več tisoč ranjencev, žensk in otrok ter borce in prizadeto prebivalstvo zalagali s hrano, zdravili, orožjem...

A letalo iz njunih misli kaj hitro izrine gostišče Kapušin, ki sta ga zaradi obcestne lege našla brez težav in kjer so ju za dobrodošlico pozdravili topli nasmeški gostinskega osebja. Ker je bil dan razmeroma hladen, so jima priporočili, naj sedeta v notranji del restavracije in se pogrejeta ob kozarcu metliške črnine. »Počasi sem spoznaval, da je ta vrsta vina pomemben del njihove identitete. Kdo bi jim zameril – izvrstno je!« se pošali Gussa, ki si je privoščil kozarec (»Samo 80 centov, občutno manj kot v Ljubljani!«), medtem ko je njegova punca zaradi vožnje nazaj solidarnostno abstinirala. Sta pa zato oba prišla na svoj račun pri jedači. Pri naročilu sta v celoti upoštevala natakarjeva priporočila: na krožniku se je znašla izjemno okusna janjetina z rožmarinom in žlinkrofi, prej pa še štrukljeva juha, ki je Gussu štruklje, njegovo najljubšo slovensko jed, predstavila v novi preobleki. »Stvar, ki me je v Beli krajini najbolj navdušila, je, da ti hrane ne samo prinesejo na mizo in odidejo, ampak ob postrežbi še razložijo, kako in iz česa je narejena ter kako se zgodovinsko umešča v ta prostor. Kot da bi se hoteli na eleganten način povezati z gosti in jim pričarati občutek domačnosti, kar je tako ali tako najpomembnejša stvar v gostinstvu.« je prepričan Gussa. Za piko na i ju je pozitivno presenetila še zelo ugodna cena: za celotno kosilo z juho, sladico, solato, kavo in digestivom za konec sta odštela okoli 36 evrov.

Zgodovina in sedanjost

Naslednje jutro sta v hotelski jedilnici v miru pozajtrkovala ob polni mizi klasičnih artiklov – kruh, jogurt, marmelada, rogljički... Miza je bila menda tako polna, da Gussa sprva ni prepričan, ali je vse namenjeno samo njima. Okrepčana sta si najprej zaželela nekaj kulturno-zgodovinskega udejstvovanja, zato sta se – kot sta obljubila – najprej zglasila v Belokranjskem muzeju. Tam sta se s pomočjo 15-minutnega predstavitvenega filmčka najprej pobliže spoznala z regijo – od železne dobe prek obeh vojn do sedanjosti. Z enakim časovnim razponom se ukvarja muzejska zbirka, razstavljena v okoli 12 sobah. Na srečo je bil v vsaki izmed njih velik predstavitveni plakat v slovenščini in angleščini; je pa bila zato redkejša angleška razlaga posameznih eksponatov. »Najbolj me je navdušila oziroma pretresla soba s tematiko druge svetovne vojne, s slikami zapornikov in taborišč – po vsej tej grozoti se človek vpraša, kako lahko še vedno hodimo v vojne.«

Kamp in gostišče, drugič

Željna lahkotnejših tem sta se na priporočilo TIC zapeljala do kampa Primostek, kjer sta misli o grozotah vojne otresla med počitkom v travi ob živahni Kolpi. Zabavali so ju otroci in odrasli, ki so s pomočjo zajle skakali v eno naših najtoplejših in najčistejših rek. A ves čas so jima misli uhajale v drug kamp: v kamp Podzemlje, ki naj bi užival večji sloves. Tam se je razposajeni množici plavalcev pridružil tudi naš Gussa. »Ker sta bila tako voda kot vreme zelo prijetna, sva tam ostala precej dolgo. Bistvene razlike med kampoma pa nisva opazila – vsaj kar zadeva naravno idilo, sta popolnoma identična.«

Popoldan ju je čakal obisk še enega priporočenega gostišča v bližini kampa, ki sta ga prihranila za danes, saj prejšnji dan ni obratoval – Gostišče Veselič v vasi Podzemelj. Tudi tu so ju imenitno postregli, z natakarico pa so se zapletli v živahen, gastronomsko obarvan pogovor. »Obe gostišči sta bili zelo primerljivi, kar zadeva pristop, pogostitev in uporabniško izkušnjo.« Tudi tu sta svoje zaupanje položila v natakaričino presojo, ki ju je razveselila s krožnikom za dve osebi – na njem sta se bohotili dve vrsti štrukljev, obvezni žlinkrofi in cvrtje, pred tem pa si je Gussa privoščil še česnovo juho. Tudi tu sta bila deležna podrobne razlage o lokalnem izvoru in tradicionalnih postopkih priprave hrane. Na koncu je pogovor nanesel še na pogačo, a da ne bi ostalo le pri besedah, jima je komunikativna natakarica prinesla nekaj koščkov za pokušino, skupno s receptom za njeno pripravo. »Te geste sva bila zelo vesela, saj sva izvedela, da je izvor te jedi zaščiten tako na nacionalni kot na evropski ravni.« Da pa celotna izkušnja ne bi ostala le tukaj in zdaj, je Gussa za trenutek skočil v virtualni svet in poiskal facebookovo strani gostišča. To je sicer našel, ni pa se mogel prijaviti v gostišče in tako svojih koordinat sporočiti spletnemu občestvu. Natakarica mu je zagotovila, da bodo ta primanjkljaj takoj odpravili, povedala pa mu je tudi, da spletne strani ne more najti zato, ker je ravno v izdelavi.

Pred njima je ostalo le še sklepno dejanje – vožnja nazaj proti Ljubljani. A raziskovalna žilica jima še vedno ni dala miru: po poti nazaj sta se ustavila na kavi v Črnomlju in v duhu pravega izvidništva vstopila v njihov TIC. »Gospa tam je bila videti zelo utrujena; vse, kar nama je znala priporočiti, pa je bil sprehod po mestu. Bila je tudi prva v dveh dneh, ki je imela nekaj težav z angleščino.« Nadaljnje potovanje ju je vodilo po vijugastih cestah mimo idiličnih vasic v objemu narave: Semič, Dvor, Žužemberk in končno Ivančna Gorica, kjer sta se priključila na avtocesto. A Gussa vijug nikakor ni obžaloval: Šele ko zaviješ z avtoceste, stopiš v resnično življenje! A tudi prehoda iz resničnega v virtualno po njegovem ne gre zanemariti. Po poti sta videla delavce, ki so polagali optične kable za internet, in to mu je dalo misliti. »V časih, ko je internet dosegel vsako vas, je to možnost komunikacije neumno pustiti neizkoriščeno. To še posebej velja za številna majhna podjetja v Beli krajini, ki bi si lahko na tak način pridobila veliko mednarodne klientele. Danes je gotovo internetna izkušnja tisto, zaradi česar te nek kraj pritegne ali odvrne. Slednje je v primeru te regije, ki ima toliko ponuditi – od neokrnjene narave, do edinstvene kulture in božanske kulinarike – še posebej nepotrebno.«