Dnevnikova poletna izvidnica: Med naravnimi lepotami vode in podzemlja (video)

Do računa s pantomimo

Čeprav že nekaj časa živi v Sloveniji, je Gopang z veseljem sprejel možnost, da razišče še enega izmed nepoznanih krajev svoje zdajšnje domovine. »Sprva nisem verjel, da ima tako majhen kraj prav veliko turističnih zanimivosti, ki bi me pritegnile,« pripoveduje. Zato sta se s prijateljico o ponudbi občine Žalec še pred odhodom poučila na internetu. Prva spletna stran, ki jo je spletni brskalnik našel ob vpisu besede Žalec, je bila zalec.info, a so bili vsi podatki v slovenščini, zato sta srečo preizkusila še na spletni strani tamkajšnje zveze turističnih društev (www.zkst-zalec.si). »Spletna stran sicer ponuja vse informacije, ki bi zanimale turiste, a kaj, ko je le v slovenskem jeziku. Šele med povezavami, ki te preusmerijo na sorodne spletne strani, sem končno odkril tudi spletno stran, kjer sem kot jezik lahko izbral angleščino. Brez znanja slovenščine bi bilo to skoraj nemogoče,« je bil nekoliko razočaran Gopang. »Obisk Žalca ni ravno na seznamu vseh turistov. In če je ob nepoznavanju kraja še zaradi neznanja slovenščine težko izbrskati zanimivosti, ki jih občina ponuja, se za obisk verjetno ne bo odločilo toliko turistov, kot bi se jih lahko, če bi se bilo do informacij v angleščini lažje dokopati.«

Bolj gladko je stekla rezervacija hotelske sobe, ki jo je dvojica, Mojca se jima je pridružila dan kasneje, rezervirala prek spletne strani. Odločila sta se za hotel Žalec, ogromne zelene stavbe pa ob prihodu v mesto ni bilo težko zgrešiti. »Hotel sicer ni bil nič posebnega, je pa bil v sobi brezplačen dostop do brezžične povezave na internet, v ceno je bil vključen tudi zajtrk,« je bil z izbiro zadovoljen Gopang. Namestitev v sobo je potekala gladko, nekoliko so ga presenetili le prazni hotelski hodniki sredi poletne turistične sezone: »Pri zajtrku so zraven naju zajtrkovali le še štirje gosti.« Morebiten vzrok za nezasedenost vidi v ceni, saj se mu 70 evrov za dve nočitvi z zajtrkom v primerjavi s prenočišči v prestolnici ni zdel majhen zalogaj. »Receptor, ki naju je sprejel ob prihodu, je znal angleško, nekoliko pa se je s sporazumevanjem v angleškem jeziku zapletlo zjutraj, ko sva želela plačati,« še doda Gopang in se nasmehne ob spominu na jutranji dogodek, ko je receptorju kar z nekaj veščinami pantomime in že osvojenim slovenskim besediščem pojasnil, da želi poravnati račun. »S prsti sem nakazal šelestenje denarja in v slovenščini rekel: Plačam.«

»Ribarjenje prepovedano«

Kot je že običaj Dnevnikovih izvidnikov, sta se prijatelja dopoldan najprej odpravila na lov za turističnim informacijskim centrom, ki ni trajal dolgo, saj centra ni bilo težko najti. »Mesto je res pregledne velikosti,« sta se strinjala. »Gospodična je tekoče govorila angleško. Povprašala naju je, kakšne so naše želje glede turističnih znamenitosti, potem jih je nekaj predlagala tudi sama. Svetovala nama je obisk ekomuzeja, za okrepčilo pa naju je napotila v družinsko gostilno Privošnik. Bila je zelo ustrežljiva,« sta pojasnila.

Mimo prikupne tržnice z le šestimi stojnicami sta se napotila proti ekomuzeju, v katerem je prikazana dolgoletna tradicija občine – hmeljarstvo in pivovarstvo. »Ogledala sva si kratek film o zgodovini, nato sva s sprehodom skozi muzej spoznala celoten proces, od nabiranja hmelja do pridelovanja piva in drugih izdelkov, na koncu pa sva hmeljski napitek lahko tudi pokusila,« je bil navdušen Gopang. Za popotnico domov sta s prijateljico brezplačno dobila še tri zavitke posušenega hmelja in nekaj receptov. »Da bosta doma lahko poskusila pridelati hmeljev liker in pivo,« so se glasila navodila kustosinje.

Ker se je kratek sprehod in uživanje v lepem vremenu zdela ravno pravšnja ideja, sta v bližnjem baru Žana spila kavico, nato pa sta se odpravila do krajinskega parka in ribnika Vrbje. »Ribarjenje prepovedano,« je sporočala tabla na nabrežju in nekoliko razočarala Gopanga, ki je ljubitelj vode in vseh aktivnosti, ki jih ta omogoča. »Odpravila sva se še do Savinje, ki teče v bližini, in med namakanjem nog v reko opazovala tamkajšnje rekreativce. Ribnik je res primeren za športne aktivnosti,« sta pripovedovala navdušena nad naravnimi lepotami Žalca in okolice. »Tukaj naj bi gnezdile tudi številne ptice, čeprav jih med sprehodom nisva opazila,« sta dodala izvidnika.

Angleščina na vsakem koraku

Želela sta si ogledati še nekropolo in se zato odpeljala v Šempeter, vendar je bila ravno v tistem času zaprta, ob 13. uri vrata zaklenejo za dve uri, zato so sta se odločila, da se vrneta kasneje. Pogled na uro ju je namreč opomnil, da je čas za kosilo. Upoštevala sta nasvet gospodične iz TIC in sedla za omizje gostilne Privošnik. Ker starejši natakar ni znal tako dobro angleško, ju je postregel mlajši, ki mu znanje tujega jezika ni povzročalo preglavic. Po goveji juhi si je Gopang privoščil telečji zrezek z gobami in mešano solato, njegova kanadska prijateljica pa se je okrepčala s puranjim zrezkom z gobami. Žejo sta pogasila s pivom. Zraven sta pokusila še ajdove žgance in slane sirove štruklje, medtem ko ju opis značilnega savinjskega želodca ni tako prepričal, da bi ga naročila. A natakar je vztrajal, da ga morata pokusiti, in jima majhen narezek prinesel brezplačno. »Zelo lepa gesta,« sta se strinjala izvidnika, ki se jim niti cena, slabih štirideset evrov s pijačo vred, ni zdela pretirana, za prijaznost pa sta z veseljem odštela še nekaj napitnine.

Okrepčana in polna novih moči sta se skupaj z Mojco, ki se jima je pridružila, odločila za raziskovanje podzemlja – spust v jamo Pekel. Za vstopnino so odšteli osem evrov na osebo in se priključili vodenemu ogledu. Čeprav so bili ob skupini prekmurskih turistov edini obiskovalci, je vodička posebej za njih ogled vodila tako v slovenščini kot v angleščini. »Po jami nas je vodila zelo doživeto, postregla s številnimi informacijami. Njeno znanje angleščine je bilo res vrhunsko, imela je bogat besedni zaklad. Tudi ko je govorila v angleščini, ni izpustila nobene informacije, ki jo je pred tem zaupala slovenski skupini,« je bila z vodenjem zadovoljna Mojca, ki je svoje znanje slovenščine skrila tako, da se je priključila Prekmurcem. »Koliko jam imate, in vsaka je nekaj posebnega. V tej je bil celo slap. Imel naj bi kar štiri metre vodnega padca in je edini tovrsten podzemni slap v Sloveniji, ki si ga obiskovalci lahko ogledajo z neposredne bližine,« je o enournem doživetju v več kot tri milijone let stari jami z navdušenjem pripovedoval Gopang.

Navdušen nad kapniki se je enega tudi dotaknil, a ga je vodička hitro opomnila, da je to prepovedano, saj upočasni rast stalaktitov in stalagmitov. »Če se v Indoneziji dotakneš vode, ki kaplja iz kapnikov ter se nabira pod njimi, to prinaša srečo in mladosten videz. Zato to vsi počnejo in množično obiskujejo jame. V jami Pekel je bilo precej bolj mirno,« je nad nekaterimi razlikami med slovensko in indonezijsko kulturo včasih še vedno presenečen Gopang. Ob tem je pohvalil še skrbnost vodičke: »Ves čas nas je opozarjala, naj bomo pozorni, da z glavo ne trčimo v katerega izmed kapnikov, očetu z otrokom na hrbtu pa je svetovala, naj ga raje nese v naročju, da se v nižjih delih jame ne bo rabil tako globoko sklanjati.«

V jamo Pekel bi se vrnil

Za konec je trojica prihranila še obisk nekropole v Šempetru, saj je ta v popoldanskih urah ponovno odprla vrata. Ob vstopu so jih založili z nekaj brošurami v angleškem jeziku o rimski cesti in najdbah razstavljenih v parku, nato pa so se med rimskimi najdbami sprehodili sami. »Bilo je zanimivo, a ne tako kot naravne lepote,« priznava Gopang, na katerega rimski park ni naredil pretiranega vtisa. »Zadržal sem se le nekaj minut.«

Kljub temu so pozitivna doživetja prevladala in polni novih vtisov so se v popoldanskih urah odpravili nazaj proti prestolnici. »Jamo Pekel bom zagotovo še kdaj obiskal, tudi v okolico ribnika Vrbje in reke Savinje bi se bilo lepo vrniti,« je doživetje strnil Gopang, medtem ko je Mojca priznala, da njihovo potepanje najverjetneje ne bi teklo tako gladko, če ne bi imeli svojega jeklenega konjička: »Tako pa smo bili mobilni in smo se lahko odpeljali tudi do bližnjih znamenitosti.«