Belgijec Brunel Muba ne more skriti navdušenja nad doživetjem v zgornjesavskem turističnem središču. Njegove želje pred obiskom Kranjske Gore so bile dokaj skromne. »Rad bi se naužil lepot gora, saj jih v Belgiji nimamo. Tudi snega pri nas ni, zato se nadejam snežnih radosti. Želim se preizkusiti na snežni deski. Rad bi okusil lokalne dobrote in se končno prepričal, zakaj se Slovenci tako radi pohvalite s kranjsko klobaso,« je pred odhodom na Gorenjsko zaupal osemindvajsetletni svobodni delavec na področju športa, ki sodeluje z različnimi športnimi zvezami.
Našo državo je Brunel prvič obiskal avgusta lani zaradi Eurobasketa. Bila je ljubezen na prvi pogled. »Odločil sem se, da ostanem v Sloveniji, saj je pri vas res lepo živeti. Tukaj uživam vsako sekundo, minuto in uro svojega življenja. Živeti tukaj je ceneje kot v Belgiji. Ljudje ste prijazni, radi pomagate in skorajda vsi znate angleško. Našel sem veliko prijateljev, največji razlog, da sem ostal, pa je to, da sem se zaljubil v Slovenko...«
Brunelova ljubezen do dekleta se je pred časom resda ohladila, a se mu Slovenke in naša država zaradi tega še zdaleč niso zamerile: »Dekleta v Sloveniji so zelo lepa. So precej bolj prijazna in odprta od Hrvatic ali Srbkinj, s katerimi sem imel izkušnje v Belgiji. V nasprotju z njimi se Slovenke ne bojijo razlik zaradi barve kože. Sicer pa je pri vas tako in tako vsaj desetkrat lepše kot v Belgiji! Imate čudovito naravo, neverjetne gore in obilo možnosti za športne aktivnosti.«
Prvi vtisi
V Kranjsko Goro se je Brunel skupaj z Moniko iz Slovenske Bistrice, prijateljico slovensko-francoskega rodu, odpravil v nedeljo. Da bi se lahko predala brezskrbnim užitkom, sta se na pot iz prestolnice odpravila z avtobusom – z glavne avtobusne postaje, kjer sta kupila vozovnici. Med vožnjo sta z navdušenjem občudovala lepote gorenjske pokrajine in okoli 13. ure prispela na avtobusno postajo blizu Penziona Lipa.
»Nisva vedela, kaj naju čaka, Kranjsko Goro sva oba obiskala prvič. Pričakala naju je prava zimska idila, a tudi močan naliv. Na vreme pač ne moremo vplivati, zato nisva pustila, da bi nama dež pokvaril načrte. V neposredni bližini postaje sva zagledala tablo Informacije in v želji po doživetjih obiskala Turistični informacijski center (TIC),« je pojasnil Brunel.
Z Moniko sta se prepustila namigom zaposlene, ki ju je prijazno sprejela in jima v angleščini predstavila turistično ponudbo občine. Svetovala jima je, kje vse lahko kaj dobrega pojesta.
»Gospa je bila sprva kar malce začudena, kaj neki tujca počneva v TIC v takem vremenu, a si je glede na to, da sva bila njena edina gosta, lahko vzela veliko časa za naju. Njeni namigi so nama bili v veliko pomoč. Prav tako nama je namignila, naj se do Hotela Špik, kjer sva imela rezervirano nočitev, zapeljeva z organiziranim transportom in ne s taksijem, ki je dražji. Zelo sva bila hvaležna za podatek, da lahko s petkilometrsko razdaljo opraviva ceneje.«
Ledeno doživetje
Po priporočilu uslužbenke TIC sta si izvidnika najprej ogledala ledeni park v bližini hotela Larix. Razstavo ledenih skulptur, izdelanih iz tridesetih ton ledu, ki ponuja potovanje skozi zgodovino slovenskih pravljic, sta opisala kot zanimivo. Pohvalila sta prijetne razlage in zgodbe vodnice, a sta bila z izkupičkom videnega vseeno malce razočarana. Za plačilo osemnajstih evrov, kolikor sta skupaj odštela za vstopnici v ogromen ohlajen šotor s skulpturami, sta pričakovala precej več. »Za ta denar sva dobila premalo,« sta bila jasna.
Bolj kot ledeno doživetje sta Brunel in Monika pohvalila urejene transportne povezave in prijetno dobrodošlico v Hotelu Špik. Tega sta izbrala predvsem zato, ker je bil cenejši od drugih hotelov, poleg tega pa je imel v svoji ponudbi vključeno tudi brezplačno kopanje v hotelskem bazenu. »Do Špika sva se zapeljala s kombijem, v katerem je bilo poleg naju še nekaj turistov. Ni ga bilo treba dolgo čakati in tega sva bila zaradi dežja še posebno vesela. V hotelu sva naletela na zabavnega receptorja. Najin predlog, da bi kar takoj poravnala račun nastanitve, je zavrnil s pojasnilom, da sva vendar na oddihu, da imava čas in da bova že plačala naslednji dan... Všeč nama je bila njegova dobra volja.« Tudi nad hotelsko sobo, v kateri je ob njunem prihodu čistilka še vedno opravljala svoje delo, nista imela pripomb. »Prijazno naju je pozdravila, se nama opravičila in se hitro poslovila,« sta opisala srečanje z zaposleno.
A dve hotelski pomanjkljivosti sta naša izvidnika vseeno malce ujezili – v sobi ni bilo brezžične internetne povezave, čeprav sta o njej brala na spletni strani booking.com, kjer sta rezervirala nastanitev. »Receptor je pojasnil, da imajo tehnične težave in da jih bodo skušali čim prej rešiti. A tega jim v času najinega bivanja žal ni uspelo,« sta povedala.
Nekaj pripomb sta navrgla še zaradi kopalnice: »Prostor za prho ni vzbujal kakšnih prijetnih občutkov. Saj ne, da ni bil čist, ampak je bil videti star. Potreben bi bil prenove...«
Kranjskogorski kebab
Potem ko sta si Brunel in Monika privoščila urico počitka, sta se s kombijem odpeljala nazaj v središče Kranjske Gore. Sprehod z dežniki sta izkoristila za ogled okoliških smučišč.
»Vreme je bilo vse prej kot prijazno in videti je bilo le malo smučarjev. Priznam, da sem bil malo razočaran, da nisem mogel deskati na snegu. A me je Kranjska Gora vseeno prijetno presenetila. Zaradi podobne arhitekture in množice angleških turistov me je spominjala na majhno angleško vasico, kjer sem pred leti obiskal prijatelja. Tudi zaradi domačinov, ki znajo na ulicah pozdraviti tujca, sem se počutil prijetno...« je bil nostalgičen Brunel.
Da bi na hitro potešila lakoto, sta z Moniko zavila v Okrepčevalnico Kebab Alebon. »Vem, da kebab ni tipična slovenska jed, a moja navada je, da ko pridem v tuje mesto, vselej pokusim, kakšen kebab imajo. To počnem že od nekdaj – odkar sem ga v Turčiji prvič pokusil in se navdušil nad njim...« je pojasnil Belgijec. Njegova ocena? Zelo okusno.
Slaba volja in izpolnjena želja
Dež je zvečer prešel v sneg in naša izvidnika sta jo mahnila nazaj v hotel. Da bi se pogrela, sta se odpravila v hotelski velnes.
»Zaželela sva si kopanja, a je bilo v hotelskem bazenu preveč ljudi. Počutil sem se nelagodno, saj se mi je zdelo, da zaradi moje barve kože vsi strmijo vame. Še posebno otroci so bili pri tem najbolj zavzeti... Očitno v živo še niso videli temnopoltega človeka,« je Brunel pojasnil, zakaj sta se z Moniko odrekla kopalnim užitkom in se namesto tega raje posvetila gledanju televizije v sobi.
Ob srečanju z začudenim receptorjem jima je ta namignil, da je bazen zgodaj zjutraj običajno prazen in da se bosta takrat zagotovo počutila prijetneje. Obljubila sta, da bosta upoštevala njegov nasvet.
Da bi si privoščila dobro večerjo, sta se izvidnika zvečer vnovič odpeljala v središče Kranjske Gore. Izbrala sta restavracijo Hotela Kotnik, kjer je Brunel končno uresničil svojo željo pokusiti kranjsko klobaso.
»Od slovenskih prijateljev sem slišal že toliko pohval na njen račun, a je še nikoli nisem imel možnosti pokusiti. Imeli so prav – kranjska klobasa je odlična specialiteta, čeprav priznam, da sem pričakoval večjo porcijo. Vseeno sem se pošteno najedel, tudi Monika je bila zelo zadovoljna s svojim naročilom. Porcija lignjev je bila ogromna in ni mogla vsega pojesti,« je vtise z večerje strnil Brunel.
Ob tem je pohvalil tudi odlično postrežbo in natakarja, ki se je izkazal z znanjem tako angleškega kot francoskega jezika.
Še ena uresničena želja
Zgodnje ponedeljkovo jutro sta izvidnika začela z obilnim hotelskim samopostrežnim zajtrkom. Navdušena nad pestro ponudbo sta posebej izpostavila odlično vročo čokolado in pečena jajca s slanino.
»Bilo je vsega, kar ti srce poželi. Vse je bilo perfektno. Zaradi angleškega zajtrka pa tudi zaradi angleško govorečih gostov se nama je spet zdelo, kot da sva nekje v Angliji.«
Po dobrem jutru se dan pozna in s tem se je strinjal tudi Brunel. Z Moniko sta jo takoj po zajtrku mahnila v hotelski bazen. Zaradi zgodnje jutranje ure tokrat v njem ni bilo živžava. V miru sta se prepustila sprostitvi in enournemu plavanju.
»Škoda, da sva imela smolo z vremenom. Dež in sneg sta nama preprečila smučarske užitke, a nič hudega. Vzdušje Kranjske Gore me je resnično prevzelo – tako lepa smučišča, pogled na neverjetne gore in narava. Škoda, da zaradi megle nisem imel priložnosti videti Triglava. Že zaradi tega se bom zagotovo vrnil nazaj, tudi svojim prijateljem bom z veseljem priporočil obisk Kranjske Gore. Kar veliko Slovencev poznam, ki je še niso obiskali, kar se mi zdi žalostno. Menim, da bi morali turistični delavci tudi v Kranjski Gori malce spustili cene – vsaj za domače goste. Številne slovenske družine bi si tako precej lažje privoščile smučarski oddih, ne le tuji turisti...« je Belgijec strnil vtise ob vrnitvi v prestolnico.
