Naj spomnimo – redni bralci ste enaintridesetletnega učitelja deskanja na valovih in lokalnega vodiča iz Pangandarana na Javi, ki skupaj s svojo leto dni mlajšo ženo Mojco od predlani živi v Sloveniji, na naših straneh spoznali že konec maja. Dežmanova sta takrat raziskala turistično ponudbo Bohinja, za razliko od dežja in snega, ki sta takrat zaznamovala njun izlet, pa je njuna doživetja v najbolj zahodnem zasavskem mestu spremljal vročinski val.
Toda visoke temperature ju še zdaleč niso prestrašile, ravno nasprotno – domov sta se zakonca vrnila z eno samo pripombo: »Na spletni strani www.zagorje.si je Gopang našel informacije le v slovenskem jeziku, zaradi česar sva se od doma odpravila kar malce v skrbeh. O tem, da bova v Zagorju zaman iskala Turističnoinformacijski center (TIC), so naju poučili prijatelji. Našla ga bosta v Trbovljah, so nama povedali.«
Perfektno mesto
Na pot sta se Gopang in Mojca odpravila minulo soboto dopoldne. Na spletu sta izvedela, da bo prav tistega dne organiziran rafting po reki Savi od Zagorja do Hrastnika. Prijave so sicer sprejemali le do konca julija, a sta se po elektronski pošti vseeno pozanimala, če se lahko pridružita.
»Žal slabo kaže – vodostaj Save je nizek, zato bo rafting verjetno odpadel. Sporočita mi svojo mobilno številko, pa vaju bom o točnih informacijah obvestila v petek,« je bil odgovor Karmen iz TIC. Podpisana je držala obljubo – Dežmanova je res obvestila, da bodo adrenalinski podvig morali prestaviti.
Odpoved ju ni vrgla iz tira. Ker rada raziskujeta lepote Slovenije, sta bila Gopang in Mojca trdno odločena, da bosta preživela čudovit dan. Do Zagorja sta se zapeljala s svojim jeklenim konjičkom, za pot sta iz Ljubljane potrebovala le dobrih petindvajset minut. Bojazen, da bosta morala glede tamkajšnje turistične ponudbe poizvedovati v Trbovljah, je bila odveč.
»Zagorje sva očitno obiskala ob pravem času. V počastitev občinskega praznika, ki bo 9. avgusta, tam namreč že od 25. julija potekajo številni dogodki in prireditve. Ne le za domačine, gostitelji so se nadvse dobro pripravili tudi za turiste,« sta bila prijetno presenečena naša izvidnika, ko sta v neposredni bližini mestnega krožišča naletela na z velikimi baloni označeno stojnico Zasavske turistične organizacije (ZaTO).
»Prišla sta na perfektno mesto. Mi smo tukaj za vas – turiste. Povejta, kakšne so vajine želje?« je bil pozdrav mladeniča Simona. Dežmanova ga kar nista mogla prehvaliti – da ju je bil iskreno vesel, sta povedala. Odlično je govoril angleško, podaril jima je brošure, polne koristnih informacij o doživetjih in znamenitostih mesta, zasavski kuhinji in še marsičem.
Pomembni gostje
Iz prve roke sta izvedela vse odgovore na vprašanja, ki so ju zanimala, Simon jima je v pokušino ponudil slastno rozinovo potico in jima svetoval, naj si Rudnik Zagorje ogledata v spremstvu vodiča.
»Mamljive ponudbe seveda nisva mogla zavrniti, Simon je vztrajal, da naju bo v svet podzemnega kraljestva in rudniškega bogastva popeljal upokojeni rudar Roman. Vrnita se čez eno uro, v tem času bo gospod odšel domov po svojo uniformo, potem se bomo skupaj odpravili do Kisovca, je namignil.«
Rečeno, storjeno. Rudniške izkušnje izvidnika še dolgo ne bosta pozabila. Po osvežitvi s kavo in kokto v bližnjem lokalu, kjer je natakarica goste tistega dne razveseljevala z brezplačnimi rogljiči, sta se Mojca in Gopang skupaj s Simonom res zapeljala do Rudnika Zagorje.
»Gospod Roman nas je skupaj s še nekaj pridruženimi turisti in Natašo Jerman Rajh, ki se je predstavila kot vodja organizacije ZaTO in je bila tam v vlogi gostiteljice in prevajalke, že čakal na vhodu v rudnik. Zbrano množico je ponosno pozdravil z uradnim nagovorom, zaradi česar smo se počutili pomembni kot kakšne javne osebnosti. Da je zadevo vzel še kako resno, so pričale tako njegova svečana rudarska obleka, obšita z osemindvajsetimi gumbi, kot zanimive anekdote, ki nam jih je zaupal. Med njimi tudi ta, da je zavetnica rudarjev sveta Barbara umrla stara 28 let in da vsako leto njenega življenja simbolizira eden od gumbov na uniformi,» je povedal Gopang.
Vse teče v tri krasne
Skupaj z ženo sta med drugim izvedela, da je Zagorski rudnik, ki je sinonim 250-letne rudarske tradicije v Zagorju, v svojih najboljših časih zaposloval več kot 2200 delavcev in da je bilo takrat vsak dan pod zemljo po tristo rudarjev.
»Roman se je s pomočjo Natašinih prevodov izkazal kot pravi rudarski strokovnjak. Razkazal nam je tudi simulacijo knapovskega dela, fosilne ostanke Panonskega morja in nas ob koncu ogleda počastil z brezplačno osvežilno pijačo. Tudi o projektu Vse teče v tri krasne, katerega glavni cilj je vzpostavitev sistema turističnega razvoja, ki bo postavil Zasavje na turistični zemljevid kot turistično destinacijo, nas je poučil, pa tudi promocijske majice in značke nam je podaril,« sta rudniško dogajanje, za katerega gostitelji niso zahtevali plačila, opisala Dežmanova.
V znamenje zahvale sta v steklenem zabojčku na izhodu pustila prostovoljni prispevek 15 evrov in se zadovoljna poslovila.
»Knapovska je naporna, ni kaj! Ura je bila že krepko čez poldne pa tudi utrujenost naju je opomnila, da si morava privoščiti počitek in kosilo.«
Prevroče
O tem, da se v Zagorju jedo dobrote – »rudarski futer«, kot so funšterc ali knapovsko sonce, krumpantoč, granadirmarš in preostale močnate jedi, ki so jih uživali rudarji, sta naša izvidnika prav tako izvedela od predstavnikov ZaTO. Priporočili so jima nekaj lokalnih gostiln z domačimi dobrotami, a ker sta želela ostati v centru Zagorja, sta izbrala Gostišče Kum.
Temperature, ki so krepko presegle trideset stopinj Celzija, so bile krive, da jima knapovske jedi tistega dne niso najbolj dišale. Svojima želodcema sta želela privoščiti kaj lahkotnejšega. S pomočjo menija, ki se je med drugim bohotil z zajčjo obaro, pečenkami, zrezki, klobasami in krompirjevimi ocvrtki, sta izbrala morsko pojedino.
Tris lignjev, postrv z bučkami, papriko in gobicami na žaru ter solato z gamberi sta opisala kot zelo okusne in nasitne jedi, prav tako Gopang ni mogel prehvaliti osvežitve z ledeno hladnim radlerjem – zakonca sta si ga privoščila namesto sladice.
»Tistemu pravemu desertu sva se odrekla zato, ker sva bila precej sita in ker se nama je mudilo na Kum. Ob 16. uri je bila namreč zaradi športnih prireditev, organiziranih v počastitev občinskega praznika – starta kolesarskega vzpona Zasavska sveta gora 2013 in uro kasneje še starta 9. teka in pohoda po Zagorski dolini – napovedana zapora ceste sredi mesta.«
Zasavski Triglav
Do vrha najvišje gore Zasavskega hribovja (1220 metrov nadmorske višine) sta se Gopang in Mojca pripeljala z avtomobilom, za pohodniški izziv je bilo prevroče. Težav z iskanjem prave poti nista imela, pa tudi sicer ju ni prav nič skrbelo, da bi se izgubila, saj jima je Nataša zagotovila, da jo lahko kadar koli pokličeta na njeno mobilno številko in ju bo usmerjala.
»Vrh Kuma naju je očaral s čudovitim razgledom, ki menda ob lepem vremenu seže vse do Ljubljane, Hrvaške in celo Italije. Ker z Gopangom nisva prav nič taborniško usmerjena, nisva vedela, kaj vse sva videla, a nič zato – bilo je lepo. Privoščila sva si tudi sprehod mimo cerkve, planinskega doma in oddajnikov ter se fotografirala ob razgledni plošči, ki pomaga najti določene vrhove,« je povedala Mojca.
Med potjo v dolino in nazaj v Zagorje sta opazila množico kopalcev, ki je uživala v osvežujoči Savi, in obžalovala, da sta kopalke pustila doma, še bolj pa je njuno pozornost pritegnil znameniti trboveljski dimnik.
»Vau, to pa je veličastno! Poglej Gopang – pred nama je 360 metrov visok dimnik Termoelektrarne Trbovlje, ki je najvišja zgradba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi! A veš, da ob močnem vetru niha do skoraj enega metra? Neverjetno, sploh ne morem verjeti, kako so lahko zgradili tako visok dimnik...« je bila med občudovanjem ene največjih zasavskih znamenitosti vzhičena Mojca.
Opravičilo...
Kam pa zdaj, sta se ob prihodu nazaj v Zagorje spraševala Dežmanova. Domov se nista mogla odpeljati, saj je bila cesta še vedno zaprta. Zadnjo uro svojega izleta sta preživela v navijaški vlogi – glasno sta spodbujala tekače, ki so tekli v cilj, si za piko na i pri lokalnem slaščičarju privoščila sladoled in se mimogrede sprehodila še skozi mestni park. Nista vedela, da je tam spomenik častnega občana Zagorja dr. Janeza Drnovška, sta priznala.
Ob šestih popoldne se je cesta odprla, napotila sta se nazaj v prestolnico, a vožnja ni minila brez postanka. Trojane so bile preveč blizu, zato se jim nista mogla upreti. Privoščila sta si svoja prva skupna krofa – z borovničevo marmelado, in enega kupila še za Mojčino mamo, ki je minuli konec tedna slavila svoj god.
»Perfekten dan! Zagorje si bova najbolj zapomnila po gostoljubnih ljudeh – neverjetno, kako zelo so veseli, da jih kdo obišče! Čuti se, da veliko vlagajo v turizem in se zelo trudijo dokazati, da nekdaj rudarsko središče ni sivo in umazano, kot zmotno misli marsikdo. Zdaj tudi sama veva, da poleg številnih znamenitosti mesto nudi vrsto aktivnih doživetij – od kolesarjenja, pohodništva, raftinga... Ja, komaj čakava, da bo malce hladneje in bova končno lahko doživela čare reke Save, se okrepčala s knapovskim soncem... Predvsem pa se veseliva, da se nama v Zagorju ne bo več treba pretvarjati, da sva turista iz Indonezije in Avstralije...«
