»Če ne bi bil v vlogi zajca, bi maraton pretekel bos«

Osemintridesetletnik teče že petnajst let. Tek je del njegovega življenja, v njem uživa in se dobro počuti. Napolni ga z novo energijo, z njim rešuje vsakodnevne probleme, pravi. Ljubljanskega maratona se je doslej udeležil že sedemkrat, letošnjega se še posebej veseli, saj bo potekal v enem krogu in na spremenjeni trasi. A njegova velika želja še vedno ostaja neizpolnjena – maraton preteči bos.

Bos sem začel teči na tretji Nočni 10ki, ampak čisto po naključju. V večernih urah sem se vračal z morja, zato sem prijatelja prosil, da prevzame mojo startno številko, da bi lahko še pravočasno prišel na start. Žal sva se napačno razumela in me je čakal na drugi strani Blejskega jezera, zato sem moral pol ure pred startom teči do njega in nato nazaj na startni prostor, v zadnjo vrsto. Možnosti prebiti se v ospredje tako ni bilo več…

Tedaj sem pred seboj zagledal bosega tekača in ga vprašal, čemu je bos. Ko mi je povedal, da bo tekmoval v kategoriji bosi tek, sem se v sekundi odločil, da bom tudi sam deset kilometrov odtekel bos, saj nimam česa izgubiti. V krogu in pol sem prehitel ogromno tekačev, tako obutih kot tudi bosih, in končal na drugem mestu. To me je spodbudilo, da sem se naslednjo leto in nato vedno znova prijavljal kot bosi tekač. Zmagati vsako leto mi sicer ni v posebno veselje, bolj sem osredotočen na čase, ki jih dosegam kljub temu, da tečem bos. Če bodo noge tako kot doslej zdržale brez poškodb, si želim popraviti moj letošnji rekord.

Iz leta v leto odkrivam veliko pozitivnih stvari, ki jih ponuja bosi tek. Gre za najnaravnejšo vrsto gibanja, saj ne dopušča napak, ki vodijo do poškodb. Prav z bosonogim tekom sem izpilil tudi pravilno tehniko teka.

Slovenci smo žal takšni, da se težko privadimo drugačni obliki teka, in ko me ljudje vidijo teči bosega, velikokrat slišim: Ta pa kar bos! Začudenih pogledov sem že vajen, čeprav slabih izkušenj z bosim tekom še nisem imel. Zelo hitro sem namreč usvojil tehniko bosega teka in v petih letih nisem imel, z izjemo kakšnega začetnega žulja, nikakršnih poškodb. Sem pa že videl poškodbe drugih tekačev, ki so pretiravali. Posledice so bile večinoma kar hude.

Tekaške copate obujem skoraj vsak dan, ko se odpravim na trening, ki je dolg dvajset do trideset kilometrov, odvisno od časa, ki ga imam na voljo. Vselej imam pet do šest parov superg, ki jih uničim v enem letu. Poleg teka sem veliko tudi na kolesu, v hribih in v zimski sezoni tudi na snežni deski.

Glede na čas dela usklajujem tudi treninge, tako da tečem v vseh mogočih urah in vremenskih razmerah. Med tednom me lahko vsak dan vidite v okolici Škofje Loke, med Križno goro in Joštom, za konec tedna pa v okolici Tržiča, Bleda, Jezerskega… Med tednom treniram povprečno dve uri na dan, za konec tedna pa odvisno od tega, kam me odnese. Ker uživam v dolgih tekih, mi čas teka ni več pomemben, moja največja dnevna kilometrina, če se želim ogniti poškodbam, dosega nekje do trideset kilometrov. Doslej me poškodbe še niso doletele, kar kaže na to, da treniram in tečem pravilno. Z bosonogim tekom sicer pričnem šele v poletnem času, ko je temperatura podlage bolj primerna. Bos tečem enkrat na teden, nikoli pa več kot deset kilometrov.

Ker ga pri svojem načinu teka, naj tečem bos ali obut, nikoli nisem potreboval. Težko bi tekel po načrtih. Čeprav si pred tekom vselej izberem traso glede na čas, ki mi je na voljo, namreč nikoli ne vem, kam me bo pot zanesla. Ta se tudi med tekom velikokrat spremeni. Sam sebi sem namreč najboljši trener, ker se najbolje poznam in točno vem, kaj in koliko zmorem. Treniram tudi brez ure in drugih pripomočkov, saj me ti samo ovirajo.

Ko mi je tek zlezel pod kožo in sem pričel tekmovati, so se morali sprijazniti, da bom vse vikende zdoma – bodisi na treningu bodisi na kakšnem tekmovanju. Sprva je bilo pri tem nekaj težav, a so se domači počasi navadili tudi na to in me niso več spraševali, kje bom tekmoval konec tedna.

V ultramaratonih je bila vsaka tekma dosežek, če sem jo le odtekel tako, kot sem si želel. Kar precej je bilo takih, a bi težko rekel, katera je bila najbolj ekstremna. Morda bi lahko izpostavil stokilometrski izziv Rimini extreme. Start je bil ob 22. uri in se je teklo vso noč do jutranjih ur, ko sem osvojil cilj na obali Riminija. Za prihodnost mi je ostalo še veliko ekstremnih tekem, na katerih bi se rad preizkusil, a tega brez sponzorjev žal ne bom mogel uresničiti.

Vsak dober tekač ve, da je regeneracija pomemben del treninga. Počitek po naporu je včasih celo pomembnejši od treninga. Med tekom je telo izpostavljeno telesnemu naporu, ki nanj deluje slabo – postanemo utrujeni, zgodijo se spremembe v mišicah… Regeneracija pa je odvisna od dolžine teka. Po maratonu je lahko dolga nekaj tednov, po ultramaratonih pa celo nekaj mesecev.

Takrat imam največ časa za razmišljanje o vsakdanjih stvareh. Med tekom se mi porodi tisoč in ena ideja. To velja predvsem, kadar grem na krajše teke ali sem na treningu, medtem ko med daljšimi teki ne razmišljam veliko. Tedaj se preprosto odklopim in tečem karseda neobremenjeno.