Tek lahko razumemo na več nivojih, osnovni in najpomembnejši pa je prav gotovo njegov vpliv na našo higieno. Ja, higieno. S pomočjo teka in hoje namreč na zelo naraven način zadovoljujemo svoje potrebe po gibanju. Če se redno ne gibamo, smo preprosto zanemarjeni, četudi sicer živimo po splošnih higienskih standardih. Menim, da bi bilo izjemno dobro, ko bi pridobilo redno gibanje enak status kot na primer redno umivanje zob. Danes se nihče ne hvali, da si ne umiva zob. Si predstavljate, da bi enako veljalo za gibanje? Da bi vsak dan vsaj trideset minut hitreje hodili, tisti, ki lahko tečemo, pa da bi to naredili nekje dva- do trikrat na teden? Lepo lahkotno po trideset minut in nič več. Zaradi tega bi vsi lepše živeli. Manj bi imeli bolečin v križu, manj depresij, manj težav z osteoporozo, bolj zdravo srce in ožilje …
A danes je takšnih, ki bi tekli le z vidika lastne higiene žal bolj malo. Vse prehitro se namreč pojavijo težave s trajno motivacijo. Zato nam pride zelo prav nadgradnja higienskega vidika teka, ki jo dosežemo, ko tek postane konjiček. Takrat, ko je tek naš konjiček, smo preprosto na konju motivacije. Da gremo enkrat ali večkrat na leto na množičen tekaški dogodek, je neke vrste priboljšek – sladkorček za našo motivacijo. Da treniramo z veseljem in hvaležnostjo, da naši prijatelji tudi tečejo in da se bolj ali manj s skupnimi močmi in spodbudami pripravljamo na prihodnje tekaške preizkušnje, pa je prava hrana, ki daje pravo moč in vztrajnost naši motivaciji.
V teh šestih mesecih bo nekdo, ki lahko danes brez težav teče le nekaj minut, postal zadovoljni tekač na deset kilometrov. Nekdo drug, ki je danes tega že zmožen, bo konec oktobra postal ponosni mali maratonec. Tretji, ki je že pretekel nekaj malih maratonov, pa se bo morda preizkusil v teku na 42 kilometrov. Četrti si želi izbrano razdaljo preteči z več užitka in manj težavami. Peti želi izboljšati čas iz prejšnjega leta. Tisti bolj izkušeni, pa bomo večinoma zadovoljni že s tem, da lahko ponovno sodelujemo na tem izjemnem dogodku. Vsem nam lahko uspe. No, komu lahko seveda tudi spodleti, a kdor ne poskusi, nikoli ne ve, česa je v resnici sposoben.
V nadaljevanju podajam nekaj nasvetov za tiste, ki se bodo prvič podali na izbrano razdaljo.
Prvič na 10 kilometrov
To bo za vas verjetno eden prvih bolj množičnih tekov. Če ste danes sposobni preteči brez večjih težav pet minut ali več, potem se lahko v teh dobrih šestih mesecih postopoma privadite tudi vse večjim razdaljam, tudi tja do 10 kilometrov. Najbolj naraven in prijeten način je, da trenirate tako, da izmenjujete hojo in tek. Na primer enkrat na teden naredite enourni trening, pri katerem izmenjujete hojo in tek nekako takole: prvi mesec izmenjujete 5 minut teka in 5 minut hoje, drugi mesec 6 minut teka in 4 minute hoje, tretji mesec 7 minut teka in 3 minute hoje, četrti mesec 8 minut teka in 2 minuti hoje, peti mesec 9 minut teka in 1 minuta hoje, šesti mesec izmenjujete 10 minut teka in 30 sekund hoje. Dobro je temu treningu znotraj enega tedna dodati še vsaj enega ali bolje dva, pri katerih pa je količina teka krajša in smo bolj pozorni, da s tekom in vajami krepimo telo, da bo dovolj čvrsto med tekom. Še to, hoja za tekača ni prav noben greh. Greh je, če teka ne prekinemo s hojo, ko začutimo, da bi nam hoja dobro dela. Že trideset sekund hoje lahko prinese veliko svežine v nadaljevanje teka.
Prvič na 21 kilometrov
Ta izziv priporočam tistim, ki brez posebnih težav danes pretečejo vsaj 10 kilometrov. S tremi treningi na teden lahko primerno učvrstimo naše telo, da bo imelo 21-kilometrski domet. Najbolj pomembno je primerno stopnjevanje dolžine dolgih tekov. Pri tem svetujem, da na začetku, vsaka dva tedna, za kilometer podaljšamo svoj dolgi tek. Od razdalje 16 kilometrov naprej podaljšamo tek na vsake tri tedne. Treninge dolgega teka je najbolje delati enkrat na teden in ne pogosteje. Dolge teke, ki jih navadno tečemo ob nedeljah, stopnjujemo približno takole: prvi teden 11 kilometrov, drugi teden 10, tretji teden 12, četrti teden 10, peti teden 13, šesti teden 10, sedmi teden 14, osmi teden 10, deveti teden 15, deseti teden 10, enajsti teden 16, dvanajsti teden 10, trinajsti teden 12, štirinajsti teden 17, petnajsti teden 10, šestnajsti teden 12, sedemnajsti teden 18, osemnajsti teden 10, devetnajsti teden 12, dvajseti teden 19, enaindvajseti teden 10, dvaindvajseti teden 12, triindvajseti teden 20, štiriindvajseti teden 10, petindvajseti teden 12, šestindvajseti teden 21, sedemindvajseti teden 10, osemindvajseti teden 12 kilometrov in devetindvajseti teden prvič tečemo mali maraton.
Prvič na 42 kilometrov
Preteči veliki maraton je pogosto stvar časti. Ne, nikakor ni treba, da je to cilj, ki bi si ga morali vsi želeti. Vendar pa hkrati ne vem, zakaj nekdo, ki je že večkrat brez posebnih težav pretekel mali maraton, ne bi poskusil preteči tudi te kraljevske razdalje. Da pa navadimo svoje telo na 42 kilometrov teka, so najpomembnejši prav tisti treningi, pri katerih postopoma podaljšujemo najdaljšo razdaljo. Pri tem spet svetujem, naj se dolgih tekov mne teče prepogosto. Enkrat na teden je lahko čisto dovolj. Predlagam, da najdaljšo razdaljo podaljšujemo po 2 kilometra na vsake tri tedne ali morda po 3 kilometre na vsake štiri tedne. V vmesnih dveh oziroma treh tednih pa naj bo naš dolgi tek nekje med 12 in 15 kilometri. Drugih treningov ne podaljšujemo in nobene potrebe tudi ni, da bi povečali njihovo število. Če tečemo trikrat na teden, je lahko čisto dovolj, da se pripravimo za naš prvi maraton.
Ko podaljšujemo svoj tekaški domet, širimo dojemanje samega sebe. Podaljševanje teka namreč ni beg od sebe, ampak nasprotno – tek v svoje globine. Daljši kot je, vse bolj postaja tudi naravna meditacija. Globoko dihamo, počutimo se sproščene, zapuščajo nas skrbi in prikazujejo se nam nove rešitve. Kaj lepšega bi si lahko želeli?
