Kralja Karla X. sta v Gorico, v dvorce grofov Coronini, v začetku 19. stoletja pregnala ljudska vstaja v Franciji in strah pred kolero. Naključje - ali pa tudi ne - je hotelo, da je že po petnajstih dneh svojo goriško pustolovščino sklenil ravno zaradi kolere. Po nekaterih pričevanjih naj bi bil prav kralj edina žrtev kolere na Goriškem. Danes še vedno počiva v podzemlju kostanjeviškega samostana. Na tujem, a vseeno na domači zemlji; v sarkofag so mu namreč nasuli prgišče francoske prsti. Francoski rojalisti se sicer trudijo za to, da bi njegove posmrtne ostanke prepeljali v Francijo. Za vrnitev kralja domov, kjer ga še vedno čaka prazna grobnica, se je menda zavzel sam francoski predsednik François Mitterand, a mu tedaj še jugoslovanske oblasti tega niso dovolile.

Mir našel v avstrijski Nici, stari Gorici

Karel X. je Franciji zavladal leta 1824, po smrti svojega brata Ludvika XVIII. Njegovo samovoljno vladanje, ukazi o omejitvah volilne pravice, strog nadzor nad tiskom in razburjeno ljudstvo so ga šest let kasneje prisilili k odstopu in tako so Burboni za vedno izgubili kraljevo oblast. Izgnan iz domovine se je z družino najprej zatekel na Škotsko, nato v Prago. Ostro podnebje mu ni prijalo, zato si je tudi v begu pred kolero izbral avstrijsko Nico, staro Gorico. Pri grofih Coroninijih je najel več palač in hiš. Sam je bival v palači Coronini Cronberg, na istoimenski ulici in le nekaj korakov od rojstne hiše Julijusa Kugyja. Palačo še danes obdaja pet hektarjev velik park, zelena oaza sredi Gorice, ki je za visokim zidom sredi mesta nihče ne bi pričakoval. Karel X. veliko osebnega pečata v pičlih 15 dneh palači ni pustil, zato danes v njej najdemo mešanico vsega: stilov, daril in družinske dediščine Coroninijev od 16. pa do 19. stoletja.

Središče velikega atrija palače, kamor vstopimo skozi mogočna lesena vrata, je velika miza s šopom cvetja. Skozi stopnišče seva zlata svetloba, v kaminu neogotskega sloga že dolgo ne gori več. Zadnji se je pred dvajsetimi leti po sobanah povsem domače sprehajal grof Viljem Coronini, poslednji potomec družine Coronini. Danes imetje družine na njegovo željo, da bi palača postala zgodovinska hiša, upravlja sklad Coronini. Dediščine je že davno zmanjkalo, za obnovo in vzdrževanje zato sredstva iščejo tudi drugje.

Zadnje slovo v goriški stolnici

V pritličju palače stene sob krasijo slike grofic. Slikarji so jih na njihovo željo resda stisnili v pasu. O njihovi dejanski "širini" pričajo zgolj roke, ki so jih umetniki pomotoma pozabili prilagoditi ozkemu životcu, za obiskovalce pomembno malenkost izpostavi vodnica Evelin Bizjak. Varovalne vrvice vodijo skozi knjižnico in veliko jedilnico, kjer je 239-delni pogrinjek iz porcelana dobil mesto kar na odsluženi biljardni mizi. Vodnica nato druščino popelje v zgornje nadstropje. V vogalu mogočne palače o kralju Karlu X. priča njegova soba. Kaj več od imena in njegovega portreta nam soba o njem ne pripoveduje. Njegovo smrtno posteljo so si zaželeli svojci in jo odpeljali v Francijo, Coroninijem pa v zameno podarili pohištvo male sprejemnice iz mahagonija in rožnate svile. Ko je Karel X. konec oktobra 1836 prišel v Gorico, se je s služabnikom še sprehodil po ulici proti Solkanu, nekaj dni po tem potožil, da ga zebe in čudno boli. Čez tri dni je umrl. Maziljeno in balzamirano kraljevo truplo so prinesli v osrednjo dvorano, kjer se je po navadi plesalo. Položili so ga na tla in se kar nekaj dni odločali, kam z njim: v Gradec, Neapelj ali na Dunaj. 79-letnega kralja so naposled v procesiji na mrliškem vozu, ki ga je vleklo šestero belih konj, odpeljali v goriško stolnico. Črno sveto mašo ob spremljavi mogočnega orkestra in številnih glasbenikov je imel zanj sam goriški nadškof. Mogočna cerkev sv. Hilarija in Tacijana še danes daje pečat osrednjemu goriškemu trgu, kamor se po poti od goriškega gradu vije znamenita ulica Raštel. Od nekdanje nakupovalne meke je ostalo bolj malo. Njen sijaj je ob konkurenci velikih nakupovalnih središč ugasnil.

Pokopan v treh krstah in z izrezanim srcem

Zadnji dom je poslednji francoski kralj dobil na Kostanjevici. Na zvonec tamkajšnjega samostana se oglasi Mirjam Brecelj, knjižničarka in turistična vodnica. V frančiškanski cerkvi z besedo popelje po zgodovini kraljeve družine in nas nato povabi v podzemlje, v grobnico, zadnje domovanje francoske kraljeve družine Burbonov. "V Sloveniji imamo kralja, edinega francoskega kralja iz rodbine Burbonov, ki ni pokopan v Franciji. Tistih, ki se pišejo Kralj, je v Sloveniji kar nekaj, to pa je edini kralj z malo začetnico v Sloveniji," se pošali.

Pokopan je v treh krstah in po habsburških običajih, kar pomeni z izrezanim srcem, ki je v sarkofag položeno v stekleni krsti. A miru kralj vendarle ni imel niti po smrti. Druga svetovna vojna in soška fronta sta ga maziljenega in balzamiranega pregnali na Dunaj. Med vojno je bilo porušeno vse razen grobnice in hodnika pod cerkvijo, zato so kasneje, ko so začeli cerkev obnavljati, sarkofage francoske kraljeve družine z vlakom prepeljali na Dunaj. Po mnogih zapletih so jih leta 1932 vendarle vrnili. Pred spustom v kripto so jih odprli. "Takrat so potrdili, da so balzamirani posmrtni ostanki najprej pokopani v svinčeni krsti, ta je položena v krsto iz orehovega lesa, slednja pa v marmorno krsto. Skupaj tehta tri tone," pripoveduje Brecljeva.

Družbo kraljevi družini na Kostanjevici delajo tudi burbonke, izjemno dišeče vrtnice. Imena ne nosijo po zadnjem kralju iz dinastije Burbonov, temveč po otoku v Indijskem oceanu. Bujno cvetijo maja, sem in tja pa kakšen cvet nebeško diši tudi konec decembra. Prepričajte se.