Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred Kristusom, čeprav ima videz cerkvenega. V jesenskih slavjih in pojedinah so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino, hkrati pa naslavljali priprošnje za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom, krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na območju današnje Madžarske.

Čaščenje svetega Martina je prišlo k nam pod frankovskim vplivom in je najbrž najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo delil z revežem, ki ga zebe. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina, ko se je skril pred sli, ki so mu prišli povedat, da je bil izvoljen za škofa. Ker so ga izdale, morajo za kazen na dan njegove smrti umreti - od tu navada, da je treba na Martinovo nedeljo jesti pečeno gos.

Gos je od svetega Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so namreč prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas: če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo menda zelo mrzla zima, če pa je bela, bo veliko snega.

V vinskih deželah se je goski za martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino. Pri nas pravimo: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin!

V Beli krajini so vedno slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, potem pa so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino.

Nemci imenujejo martinovo Martinfest, Angleži Martinmas, tudi Martlemass. Veliko njihovih šeg ob tem dnevu je podobnih ali celo enakih kot pri nas, druge so spet zelo različne. Ponekod na Škotskem in na Irskem je bilo ob martinovem nujno opraviti krvno žrtev. Če tega ne bi storili, bi bilo namreč vse leto nesrečno. V teh krajih se na martinovo ni smelo vrteti nobeno kolo, ker bi to prineslo nesrečo. Kolarji in mlinarji na ta dan niso delali. V nemških deželah in v Angliji je bilo martinovo plačilni dan za hlapce in dekle, takrat pa so se tudi menjavali: novi so prihajali in stari odhajali. Pojedine naj bi vplivale na obilnost naslednjega leta. Na martinovo so še danes priljubljeni sejmi, ki jih najdemo posebno v alpskih deželah. Tam prodajajo sladkarije, sadje, darilca, posodo in tudi že božične okraske.

Temo tega letnega časa so preganjali z Martinovim ognjem. V 16. stoletju so študentje hodili po ulicah in prepevali Martinove pesmi. Martinova ježa na predvečer praznika je danes najbrž najbolj znan običaj, šega pa ni stara. Gre za sprevod, ko Martinovemu konju sledijo otroci s svečami ali drugimi lučmi in prepevajo.

Na martinovo ženejo pastirji živino domov - hlapec je ob tem predal gospodarju šibo, s katero bo treba spomladi živino spet odgnati na pašo. Pri nas sta jesensko praznovanje pastirjev narekovali tudi drugi dve naravni okoliščini. Konec je bilo prave paše, za zimo je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas kolin. Med najstarejšimi pastirskimi šegami ob martinovem je skupna skromna pojedina na pašniku. Na Gorenjskem so pastirji skuhali Martinovo kašo. Sčasoma se je uveljavila na ta dan posebna pastirska maša. Ovce so vodili okrog oltarja in jih potem darovali cerkvi. Pastirjem so pri nas dajali obredno pecivo. Pozneje so pecivo delili otrokom, ki so hodili ponj od hiše do hiše.

Martinovanje je bilo povezano z duhovi prednikov, ki so zahtevali svoj delež in ga tudi dobili. Na ta dan so se namreč njihove duše vračale na zemljo. Na Štajerskem so gostitelji, ko so gostje odšli, pustili na mizi vse naloženo, da je bilo naslednje leto obilno. V Beli krajini so v zidanici na mizi pustili majoliko, napolnjeno z vinom, in kozarce, da bi bile tudi verne duše v vicah deležne martinovanja.

Martinovo je pomemben dan tudi v fantovskem življenju. V Bohinju so na martinovo nedeljo zvečer v gostilni sprejemali nove fante v fantovsko družbo. To so bili fantje, ki so imeli listek za nabor. Sprejem se je imenoval krst. Fant je moral najprej dati za štefan vina, nato pa eno zapeti. Po spovedi pred fantovskim vodjem je moral po svojo dekle - če jo je pripeljal in mu je prižgala cigaro, je bil sprejet. Če se je vrnil brez nje, je moral dati za pet litrov vina in čakati na sprejem naslednje leto. Dokler ni bil sprejet, ni smel med fante na vas in ni smel nositi suknje.

Za slovensko Istro je martinovanje značilno šele po drugi svetovni vojni, tipične jedi pa so povezane z olivnim oljem - lahko tudi samo kruh in olje, s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne jedi v tem času so bile predvsem fuži s petelinjim ali kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi žgvacet), pečen puran, kislo zelje (kapuz) in ocvrt kruh z refoškom.