Zaradi svoje vsestranske uporabnosti in enostavnosti priprave je tunina iz pločevinke ena najpogostejših sestavin za jedi, ki si jih pripravljajo vsi tisti, ki so se šele odselili od doma in jim žlica ne seže več do mamine kuhinje, sami pa nimajo časa ali niso vešči zapletenejše kuhe. Pred leti, ko je takšna tunina nekako krivično izrinila precej okusnejše izolske sardine, je v kuhinje po vsej deželi prodiralo olivno olje, tudi v obliki ribjih konzerv. A svoj čas tudi med mladenkami, ki so želele postati vegetarijanke za vsako ceno, sila priljubljena tunina v olivnem olju je pravzaprav daleč od tega, za kar se izdaja. Če odpremo pločevinko tunine v olivnem olju katerekoli znamke, hitro opazimo, da so šle olive bolj daleč mimo tistega olja. Gre namreč za zelo rafinirano olje povsem brez barve, vonja in okusa po olivah. Z drugimi besedami, za precej nekakovostno olje, še veliko slabše od tistega, ki ga po štiri evre za liter prodajajo v veleblagovnicah. Takšnega dobimo šele v pločevinkah z oznako »tunina v ekstra deviškem olivnem olju«. Kdor želi pravi okus tunine, se mora podati v ribarnico, kjer prodajajo debele in sočne zrezke te odprtomorske roparice. Pravzaprav imamo neverjetno srečo, saj je Jadransko morje glede tunov svetovna posebnost. Za razliko od drugih morij se tuni tu zadržujejo vse leto, zato je vse leto moč dobiti svežo tunino, ki je resda nekoliko dražja. Iz nje lahko pripravimo surovi karpačo, tako da zrezek za kakšni dve uri položimo v zamrzovalnik, da ga lahko z zares ostrim nožem narežemo na kot las tenke rezine, ki jih potem mariniramo z olivnim oljem in limonovim sokom ter kot izjemno specialiteto pojemo surove. Komur surova riba ne diši, lahko celoten zrezek marinira enako – v olivnem olju in limonovem soku, nato pa ga res na hitro (le kakšno minuto z vsake strani!) popeče na žaru ali v ponvi. Pri tem je treba izredno paziti, da sredica ostane obarvana rožnato, kot na sliki, v vsakem nasprotnem primeru bo še tako sočna tunina suha kot žaganje. Manj pogumni pa bodo pravo dobroto pripravili po naslednjem receptu.
Potrebujemo: 320 g tunine v lastnem soku iz pločevinke (štiri majhne pločevinke), manjšo pločevinko belega fižola ali 200 g izluščenega belega fižola, če ga bomo skuhali sami, 200 g mladega zelenega stročjega fižola, 1 lovorov list, 2 rdeči čebuli, morsko sol. Za preliv še 6 žlic ekstra deviškega olivnega olja, 3 žlice kisa, 1 žličko gorčice, 3 stroke česna, šopek peteršilja, morsko sol, sveže zmlet črni poper.
Priprava: Dva česnova stroka olupimo in drobno sesekljamo. Stročji fižol očistimo, medtem pristavimo vodo za kuhanje. Ko zavre, fižol stresemo v krop in kuhamo približno 8 minut, da ostane na zob. Poskusimo ga in po potrebi kuhamo še kakšno minuto, nato ga odcedimo. Tunino odcedimo in jo razdelimo na manjše koščke. Čebuli olupimo, razpolovimo in narežemo na tanke lističe. Peteršilj osmukamo in drobno sesekljamo. Preostali strok česna olupimo in pretlačimo. V skodelici razmešamo kis in sol, da se slednja raztopi. Nato dodamo gorčico, pretlačen česen, sol in poper, potem pa med stepanjem postopoma prilijemo olivno olje. V skledi zmešamo beli fižol (če ga kuhamo sami, ga moramo prej čez noč namakati), odcejen stročji fižol, tunino in narezano čebulo. Sestavine prelijemo s pripravljenim prelivom in potresemo s sesekljanim peteršiljem. Dobro premešamo in pustimo počivati pol ure, da se sestavine dobro prepojijo. Postrežemo kot hladno predjed ali malico z dobrim svežim ali popečenim kruhom.
