Pravi goriški radič je resda brez vonja in lep kot vrtnica, ko pa ga pripravimo bodisi za solato, z mesom ali ribami bodisi v juhi in ne nazadnje v sladici, je tudi izjemno okusen. Pravzaprav je čisto navadna cikorija, vendar istočasno nekaj posebnega. Pridelovalci na Goriškem, še posebno v Solkanu, še vedno sami vzgajajo seme in v selekcijo najlepših radičev vložijo vse svoje znanje in trud. Že vsaj poldrugo stoletje tekmujejo, čigav bo lepši, boljši, okusnejši. Zato goriški radič že dolgo ni zgolj vrtnina, ampak je postal prava – umetnina.
Od tod tudi ime projekta Od vrtnine do umetnine, za katerega je novogoriška občina pridobila evropski denar in v sodelovanju s Turistično zvezo Nova Gorica in pridelovalci izpeljala program Leader. Z njim so želeli zbuditi zanimanje slovenskih potrošnikov in predvsem gostilničarjev za to sezonsko dobroto. Za zdaj jim uspeva, saj je povpraševanje večje od ponudbe. Kupci prihajajo iz vseh krajev Slovenije in sosednje Italije. S pridelavo radiča, ki mu v Solkanu pravijo sukenski regut, se ukvarja približno 15 družin. Te pravijo, da so najboljša zemljišča za pridelavo nad reko Sočo in da kar 65 odstotkov zemljišč leži na italijanski strani.
Cikorija, ki dozori v nekaj več
Zapise o zgodovini goriškega radiča, o njegovem gojenju in zanimivostih je pred časom v knjižici izdal publicist Toni Gomišček, doma iz Solkana. Kot pravi, prve zapise o radiču najdemo v prvi polovici 19. stoletja. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen (1804–1889), utemeljitelj avstro-ogrske poljedelske statistike. Na jesen življenja se je naselil v Gorici in mestu posvetil knjigo Das Land Görz und Gradisca (Dežela Gorica in Gradiška, 1873), v kateri poleg drugega omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino.
Med prvo svetovno vojno so bile njive, kjer so uspevale vse te dobrote, spremenjene v eno samo bojišče, ljudje razseljeni stotine kilometrov naokrog, domačije porušene. Po vojni je bilo ozemlje priključeno Italiji, trg se je zaradi revščine in novih državnih meja podrl. Po drugi svetovni vojni so čez njive, kjer so pridelovali največ radiča, potegnili državno mejo med Italijo in Jugoslavijo, začeli graditi Novo Gorico in širiti Gorico. »Najprimernejši prostor za gojenje radiča se je krčil, saj so se politiki bolj kot s cvetočim kmetijstvom ponašali s hitro urbanizacijo in industrializacijo. Na goriški tržnici ni bilo več mnoštva jerbasov radiča, kmalu so ga ponujale le še redke branjevke. Še slabše je bilo na slovenski strani, kjer odkupovalci zelenjave, ki so bili pogosto priseljenci, niso poznali razlike med navadnim in bledenim zimskim radičem, tako da so ju pogosto odkupovali za isto ceno, kmete pa spodbujali, naj raje sejejo glavnati (navadni) zimski rdeči radič. Številni so nehali pridelovati to dobroto za trg, ampak večinoma le še za lastno uporabo,« razkriva Gomišček, ki domneva, da so prvi pridelovalci seme prinesli iz Benečije. »Nato pa so z odbiranjem korenin za nadaljnjo setev sami izoblikovali tip radiča, ki mu danes v Italiji uradno pravijo la rosa di Gorizia, goriška vrtnica. Središče pridelave v Sloveniji pa ostaja Solkan.«
Zahtevno delo na polju in v kleti
Eden najbolj zavzetih pridelovalcev sukenskega reguta je zdaj Joško Kancler, nekdanji reprezentant kanuist na divjih vodah. Pravi, da je pridelava radiča celoletno opravilo: spomladi izbrane korenike za seme je treba posaditi v gredice, da bodo šle v cvet in pridelovalcu priskrbele seme. Skoraj istočasno posejejo seme, ki so ga pridobili prejšnje leto. Poleti liste nekajkrat prežanjejo, saj te rastline ne smejo v cvet, ampak si morajo predvsem odebeliti koreniko. Pozno jeseni ali v začetku zime, ko njive pobeli slana, sledi izkopavanje (ali izoravanje) radiča. Korenike zložijo na kup in jih po 15 do 20 povežejo v snop, ki ga delno zagrebejo v razor na njivi. Te snope postopno odnašajo domov. Nekdaj so jih polagali v temen kot hleva, danes v posebej za to pripravljene zorilne grede, kjer začnejo stari listi odmirati, iz korenik pa odženejo slastni rdeče-beli listi, ki se držijo skupaj kot v popku. Nato se odstrani stare liste in postrga še kak centimeter korena, ki gre v prodajo skupaj s celo glavico.
Te glavice potem operejo in zložijo v koš ter jih nesejo na trg ali v gostilno. »Pri radiču se uporabi vse, razen ovenelih listov. Najbolj zahtevna za pripravo je korenika radiča, ki pa je tudi najbolj okusna. Gostje so presenečeni nad tako izvrstnim radičem, ki ga gojijo v Solkanu in okolici,« navdušenja ne skriva Matej Vodan, glavni kuhar v Ošteriji Žogica ob reki Soči v Solkanu. Za nameček je radič še zdrav, saj pospešuje prebavo in zavira staranje organizma. Ljubitelji radiča vsako leto nestrpno čakajo, da pride na tržnice, mnogim pa popestri božični ali novoletni jedilnik. »Zame je najboljša zimska solata, obenem pa je pripraven tudi za širšo uporabo v kulinariki,« pravi Vodan.
In ravno takrat, ko bi ga hoteli vsi, ga zmanjka. Običajno zaloga traja vse do konca marca, a letošnja letina ni najboljša in ga je že sedaj težko dobiti. Očitno bo treba počakati na novo sezono, na pozno jesen, ko bo prvi siljen radič z goriških njiv ponovno na trgu in bo nato dva ali tri mesece bogatil zimski jedilnik.
