Ko smo zadnjič obiskali severnoprimorsko cono, smo se za eno popoldne odpeljali čez mejo, v dolino Nadiže, v kraje, ki so tudi slovenski, pa če je to Italijanom še tako težko priznati. Šli smo od Štupce do prvih hiš Čedada in obiskali tri slaščičarne, ki izdelujejo in prodajajo gubane.
Od meje pri Robiču proti Čedadu je prva prodajalna ali mala slaščičarna, ki ima zadaj resno pekarno Cedarmas (lastnik je Dennis Blasutig), v naselju Loch, po naše seveda Log. Pri vratih je treba pozvoniti, da se javijo, čez nekaj minut je prišla prodajalka, starejša gospa, ki je govorila po naše. Povedala nam je tudi nekaj o gubanah, a vsega ni želela izdati, češ da zgolj prodaja, kar seveda ni bilo res, saj živi v hiši, kjer pečejo in prodajajo gubane. Vprašanje, ali gre za slovensko ali italijansko pecivo, pa je ostalo nekako v zraku. Kar drago smo plačali gubano, za katero smo pozneje ugotovili, da je najmanjša na naši poti. Ko smo jo pojedli, pa tudi, da je v njej res veliko alkohola. Rum in grozdno žganje kraljujeta med sestavinami, ki so tako blizu, a hkrati tako daleč od naše potice. Potice ali celo gibanice, saj je ime gubana, kot smo kasneje ugotovili, izpeljano iz imena gibanica. Toda kraji se spreminjajo in tudi običaji se spreminjajo. Najstnica, ki prodaja gubane v lokalu Dorbolo v Špetru, v glavnem mestu slovenstva v Benečiji, ni znala niti besedice slovensko in ni imela pojma, od kod izhaja lokalna specialiteta, ki jo je prodajala ob kavi in soku, pa tudi za domov. Je pa dobro govorila angleško in nas usmerila proti Čedadu, kjer živijo in delajo največji – gubane Vogrig, nekoč so bili Vogrič, zdaj pa mladi naslednik rdečih las v solidni angleščini razlaga, da je gubana beseda, ki izhaja iz starega lokalnega dialekta. Iz dialekta, ki so ga govorili stari narodi. Pa ja nismo Slovenci stari narodi, kot Kelti ali Iliri… Vogrigi pečejo najbolj slavno gubano. To je tisto pecivo, ki ga prodajajo v trgovinah in na črpalkah, njihov recept je najbolj priznan in čeprav med njihove izdelke spada vsaj še deset tort, štrukljev, fokač, piškotov in štrudljev, je jasno, da so svet – ker gubane tudi izvažajo – osvojili z osnovnim izdelkom iz testa in nadeva. Mladi Vogrig razlaga, da je svet prvič slišal za gubano leta 1409, ko je bil na obisku v Čedadu papež Gregor XII. Na banketu so pomalicali kar 72 jedi in ena od njih je bila gubana s posebnim nadevom, ki naj bi pokazala tudi, da je papež na obisku v bogatih krajih. Kakorkoli že, mladi Vogrig nam je razložil, da se je njihov posel začel, ko so se družine v tem delu Furlanije odločile, da je peka gubane prezahtevna. Kar tri dni je treba pripravljati testo in nadev. Pri Vogrigu pa vse skupaj kupiš za manj kot deset evrov (in še darilno škatlo dobiš zraven). Mladi potomec je še zatrdil, da je njihova sladica narejena karseda po domače in da pri njej ni nobenih odstopanj in kemije. In še nekaj, če je pravilno pripravljena, zdrži lahko v omari tudi vse leto. To pa je podatek, ki v teh časih nekaj velja.
Ko smo se nazaj grede ustavili v najboljši gostilni v Kobaridu, smo gospodarja povprašali, kaj meni o sladici, ki jo manj kot deset kilometrov stran pripravljajo v Nadiški dolini. »Brez veze,« je rekel. Gubana je po naše h'banca, kar pomeni malce bolj bogato nadevano potico drugačne, nagubane oblike. In nadev, to je treba priznati, je pri gubani res veliko bolj pisan – če gre pri potici navadno za orehe, lahko pri gubani dobimo še pinjole, lešnike, mandlje, kandirano sadje, jajca, maslo, več vrst žganja… In kaj naj pijemo zraven? Furlanska sladka vina verduc, pikolit ali ramandolo. Lahko pa tudi lokalno žganje »slivowitz«, kot v Italiji. Prevod ni potreben.
