Moje razmišljanje je prekinil vrvež sodelavcev. Nekoliko sem povzdignil glas, da bi opozoril na površnost, ki me je zmotila. Potem pa me je prešinilo: »Sem bil pregrob, preglasen, preveč neposreden? Jih dovolj pohvalim, ko vse teče tako, kot mora, ko sem zadovoljen in ponosen nanje?« Na Zemonu nam včasih res ni lahko. Njim z menoj, meni z njimi. Naše delo me spominja na neke vrste vožnjo z vlakom. Potujemo proti skupnemu cilju, a na številnih postajah, na katerih vlak ustavi, novi potniki vstopajo, spet drugi izstopijo. To je svojevrstni vlak življenja, ki nas združuje, a s katerega ljudje tudi odidejo in se ne vrnejo več. Včasih se za koga vprašam, kako je sploh zašel nanj.
Veseli smo vsakega gosta. Za nekatere smo posebej polaskani, da so nas izbrali. Z mnogimi smo spletli pristne, upam si reči prijateljske vezi. Vsekakor mi je kulinarika omogočila, da sem spoznal ljudi, ki jih sicer ne bi. Tudi s tega vidika mi je moje delo dalo izjemno veliko.
S postavljanjem gosta vedno na prvo mesto nikakor ne zapostavljam sodelavcev. Čeprav se v neizprosnem ritmu dela včasih zdi, da jih niti ne opazim. Razen, ko kaj ne gre tako, kot bi moralo. Tudi letos bom večino dni, v dobrem in slabem, preživel z njimi. Z njimi se bom veselil uspehov, z njimi premagoval težave. Na sodelavce sem ponosen. So eden od razlogov, zakaj z veseljem prihajam iz dneva v dan na Zemono. V kulinariki zagotovo nihče ne zmore vsega sam. Zato sodelavci, prisrčna hvala!
