Ljubljana je za modo že odprta, zakaj torej ne bi bil še Bovec

Ne preženejo ga niti potresi

Ena njegovih prvih postaj po šolanju v Ljubljani, ki ga je končal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila Pariz. »Izkušnja Pariza je bila velika, tam me je svet mode potegnil vase, odprlo se mi je obzorje,« se spominja. Tam so ga v enem od modnih ateljejev želeli zaposliti, a kot pravi, so ga tedaj še njegova otroškost, domotožje in domoljubje zvabili nazaj v Bovec. In tukaj še vedno vztraja, čeprav ga njegovi kolegi ob vsakokratnem potresu, poplavah in drugih naravnih ujmah v Posočju sprašujejo, ali vendarle ne bi prišel ustvarjat v prestolnico. »Bovec in Posočje mi s svojo lepoto narave ponujata izjemno inspiracijo. Narava me privlači in tega, da se lahko sprehodim skozi njo, nadiham svežega zraka in medtem razmišljam o idejah, ne želim zamenjati,« pravi. »Mnogi se mi čudijo, a da se ustvarjati tudi tukaj. Tudi tukaj je treba narediti neki preboj in spreminjati miselnost. Ljubljana je za to že odprta, zakaj ne bi bil še Bovec,« se sprašuje.

Ko se je vrnil iz Pariza, je bil model v frizerskem salonu Mete Podkrajšek in sodeloval na revijah frizur v Cankarjevem domu. In začel počasi opozarjati nase. »Bili smo avantgarda, punk je bil tedaj moderen,« se spominja. Nato je začel delati za Modno Jano in dobivati prve stranke. V svet kreacij je nepovratno vstopil, ko je za eno od znanih manekenk naredil poročno obleko. Odprla so se mu vrata in množila naročila.

Idrijsko čipko je ponesel visoko

Kdo so pravzaprav njegove stranke? »Nikoli ne poudarjam njihovih imen in priimkov,« se posmeje. »Rade so bolj v ozadju, ne bi pa rekel, da so zadržane,« pristavi. Modni trendi so zanj nesmisel, bolj kot ne orodje za zaslužek trgovcev. Prepričan je, da si težko netrendovsko oblečen. »En star kos, ki ga znaš nositi in je poleg tega še oblikovno zanimiv, je vedno in. Zakaj bi zato vsako leto zamenjal garderobo,« se sprašuje in svetuje, da si raje kupimo en dober kos oblačila in ga uskladimo s tistim, kar že imamo v omari. »Pomemben je individualni stil. Da nosiš tisto, kar čutiš, in da si dovoliš biti drugačen.«

Smisel svojih kreacij vidi v detajlih. Eden takšnih detajlov je čipka, ki ga je osvojila že pred davnimi desetletji. Spomni se, ko je v Italiji v letih, ko se pri nas strojne čipke še ni dobilo, kupil eno v zlati barvi. Meter blaga je stal 550.000 lir, še danes bi to pomenilo skoraj 300 evrov. »To je bilo takrat ogromno. Stranki, za katero sem kreiral in delal obleko, sem povedal, da ni poceni. A ko je videla to blago, ni bilo več dileme, blago sva kupila,« se spominja. Takrat ga je prešinilo: zakaj ne bi v svoje kreacije začel vnašati idrijske čipke, ki je bila zaradi ročne izdelave presežek in nadgradnja kupljenih strojnih čipk? Pod Šulinovimi rokami so tako nastajali prvi poskusi prenosa idrijske čipke v visoko modo in segli vse tja do Avstralije. Pred kratkim ga je fascinirala še kvačkana čipka, ki je na prvi pogled za sodobne modne in oblikovalske trende neuporabna. A tudi zanjo je našel novodobni pristop.

Tradicija s pridihom sodobnosti

Šulin priznava, da je zaradi svojega posebnega dela in poleg tega še dejstva, da to počne v Bovcu, doma zavit v nekakšno tančico skrivnosti. A to mu kar ugaja. Je pa daleč od tega, da ne bi znal sodelovati z okoljem. Letos je začel v enem od projektov Posoškega razvojnega centra sodelovati z domačimi šiviljami in ustvarjalkami iz Posočja, ki so združene v društvo Od ovce do izdelka v trgovinici v Bovcu že prodajale svoje ročno izdelane izdelke. Postal je njihov mentor in začel materiale za klasične pastirske puloverje in volnene nogavice spreminjati v kreacije ter jim dodajati svežino. »Ni bilo enostavno,« pravi z nasmehom. Tradicijo in predstave je težko spreminjati in spreminjati jih je treba počasi. Ženske vseh generacij je učil, kako filc bolj fino obdelati, kaj iz filca potegniti, kaj potegniti iz narave, iz Soče, iz volne in drugih tradicionalnih materialov, kaj iz volne potegniti poleti...

»Tem tradicionalnim izdelkom sem želel dati pridih sodobnosti. Za vsakim kosom posebej je študija, filozofija, ure pogovorov...« pripoveduje. In začele so nastajati prefinjene filcane torbice, tunika s kvačkano čipko, filcan šal, okrasna blazina iz filcanih soških kamnov, kvačkana torbica, nakit, unikaten planšarski telovnik, neklasični volneni copati… Izdelki, ki bi jih lahko nosila tudi »ljubljanska dama«. In če so gospe na začetku še zmajevale z glavo, češ, kdo bo to kupil in nosil, zdaj žarijo od ponosa, ko se obiskovalci njihove trgovinice najprej zapodijo med njih. Izdelki so v trgovinici trenutno še na razstavi. Če bi jih prodajali, bržkone tam ne bi bilo nobenega več. Šulin je prepričan, da bi trgovinica lahko v prihodnje postala butik oziroma mini galerija. »Ni res,« pravi, »da sta v Bovcu samo šport in adrenalin. Vem, da sem prihajajo stranke, ki jih moda zanima in so pripravljene te kose kupiti. Res pa je, da se po Bovcu ne sprehajajo v takšnih kreacijah, kakor po Ljubljani. In so zato mogoče nevidne.«

Ideje za prihodnost pa ima tudi sam. V Bovcu gradi svoj atelje, v katerem si želi zaposliti dve šivilji in priložnost za začetek ponuditi tudi mladim, še neuveljavljenim ustvarjalcem. »K meni že hodita dva mlada oblikovalca po nasvete in pomoč, nimata kilometrine, nimata pravih prostorov za ustvarjanje. Zakaj tem mladim ljudem ne bi ponudil prostora za krojenje, svetlobe, dobrega ustvarjalnega okolja, nasvetov iz prve roke,« pravi in že razmišlja, da bi se v ateljeju, iz katerega pogled sega na Kanin in v širno nebo, združeval tudi druge umetnike, oblikovalce, fotografe... Prebuditelj Bovca torej? »Rad bi bil,« se nasmehne. »Vse se da. Tudi preživeti v modi, če si vztrajen, inovativen in če to hočeš. Treba pa je delati. Ko delaš, se rojevajo ideje, iz nič pa ni nič.«