Tokrat pa se je vrnil k svojemu maternemu jeziku in preverjeni ekipi sodelavcev ter posnel film, ki so ga kritiki označili kot njegov najboljši film doslej (film je tudi italijanski kandidat za oskarja). Glavni junak Neskončne lepote je pisatelj Jep Gambardello, ki je v mladih letih napisal roman, s katerim si je prislužil pomembno nagrado, pozneje pa sloves frustriranega pisatelja. Svoje razočaranje zdaj skriva za krinko cinizma in svet okoli sebe opazuje z grenkobe polno razumskostjo. Na terasi svojega rimskega stanovanja z razgledom na Kolosej prireja zabave in z očmi, motnimi od džina, opazuje mimohod človeške vrste v svoji najbolj plehki, prazni, družbeno močni, a depresivni različici. Preganjajo ga spomini na mladostno ljubezen in včasih sanja, da bi spet začel pisati.
Razlog, da je dogajanje postavil v večno mesto, je režiser sam pojasnil: »Veliki pripovednik in filmski režiser Mario Soldati je rad dejal, da je Rim zaradi očitnih razlogov prestolnica, ki bolj kot katera koli druga izraža občutek večnosti. Vendar, je dodal, kaj je občutek večnosti, če ne občutek ničnosti?« Film, ki se zgleduje pri mojstrih, kot sta Antonioni in Fellini, v enaki meri kot na zgodbi gradi na vizualnem delu, poleg dobrih dialogov pa ga zaznamuje tudi odlična kamera Luce Bigazzija, ki na platnu naslika portret Rima. Sorrentinov junak razpreda o velikih temah, kot so življenje, ljubezen, religija in filozofija, na platnu pa ga oživi Toni Servilla (tudi z njim je Sorrentino sodeloval že v preteklosti), ki je prepričljiv kot postaran in naveličan pisatelj. nr
