Kot je o njegovem delu zapisala Ida Hiršenfelder, Beja pri zasnovi svojih del izhaja iz konceptov in problemov, ki jih kasneje artikulira v likovni govorici, ko se ukvarja z izborom različnih materialov. »Zaradi miselnega procesa, ki ga nenehno vodi k novim rešitvam, k dodajanju in kolažu različnih aspektov prostorske uganke, se tudi vseskozi ukvarja z več projekti v istem obdobju, kar ima za posledico relativno bogat nabor zaključenih del, ne glede na njegovo mladost«.
Kustosinja razstave Jadranka Plut pa je o projektu zapisala: »Vsak od nas se kdaj znajde v vlogi voajerja. Ljudje smo radi voajerji, vendar le, če nas pri tem ne zasačijo in odkrijejo.« Tudi prostorska postavitev Menuet zanj vključuje očesni kontakt s podobo, ki je »skrita« oziroma postavljena v ravnini popka in gleda navzdol proti tlom. Da bi spregledal ustvarjeno podobo, mora gledalec aktivirati lastno telo in tako »v dojemanje likovnega dela vključi tudi zavedanje svojega lastnega telesa«. nr
