Kung fu film ali film borilnih veščin – to je Hongkong. Danes sicer ne več, toda v 70. letih prejšnjega stoletja je bila ta identifikacija nesporna. V Hongkongu se je filmska produkcija začela leta 1907 in je tja do konca 70. let pridelala okoli 6000 celovečernih igranih filmov, med njimi najmanj 1000 takšnih s kung fujem, veliko večino v obdobju 1960–1980, ki velja za zlato dobo tega žanra.
Ta pa se ni začel v Hongkongu, marveč v Šanghaju, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja središče kitajskega filma. V Šanghaju so že v nemem obdobju spretno in uspešno prilagajali hollywoodske žanre – zlasti melodramo, komedijo in socialno dramo – kitajskemu občinstvu in tudi do filma borilnih veščin so prišli po ameriškem zgledu, namreč akcijsko-pustolovskih filmov, kot so bili V znamenju Zorra (1920), Robin Hood (1920) ali Črni gusar (1926). Saj ne, da bi se pretepaške in sabljaške spretnosti Douglasa Fairbanksa, ki je igral v teh filmih, lahko merile z akrobacijami v kitajski operi, toda če so bili ti filmi s Fairbanksom tako popularni, tedaj tudi kitajski film skoraj ne bi mogel biti bolj kitajski, kot če prikaže tako avtentično borilno veščino, kot je kung fu iz Shaolina, starodavnega budističnega samostana. Tako je šanghajska družba Mingxing leta 1928 producirala Požar v samostanu Rdečega lotosa (tudi šaolinski samostan je bil uničen v požaru leta 1736), katerega uspeh je spodbudil pravi val kung fu filmov, ki pa je trajal le do leta 1932, ko je v času japonske agresije na Kitajsko vlada Kuomintanga prepovedala tovrstne filme.
Od tradicionalne morale...
Do renesanse kung fu filma pride v 50. letih 20. stoletja, toda zdaj v Hongkongu, čeprav so bili glavni režiserji iz Šanghaja. Tedaj je nastala serija 82 filmov, poimenovana po resničnemu in zelo priljubljenemu mojstru borilnih veščin Huangu Fei-Hongu (1847–1924). Igral ga je Kwan Tak-Hing, ki je s svojimi 82 vlogami tega lika (in drugimi) vse do danes še nepreseženi izvajalec filmskega kung fuja.
V Hongkongu in Šanghaju govorijo kantonsko kitajščino in tako je ta renesansa veljala predvsem za kantonski kung fu film. V 60. letih pa so začeli prihajati v Hongkong režiserji s celinske Kitajske, kjer okoli 850 milijonov ljudi govori mandarinsko kitajščino. In če kaj velja za klasiko tega žanra, potem je to prav mandarinski kung fu, ki je s filmi režiserjev, kot so King Hu, Chang Cheh in Xu Zhenghong, dosegel nekaj nespornih vrhuncev. Po velikanskem uspehu filmov Enoroki mečevalec (1966) Changa Cheha in Krčma Zmajeva vrata (1967) Kinga Huja so skoraj vse hongkonške filmske družbe in režiserji začeli snemati kung fu filme, ki so še naslednjih 15 let prevladovali v kinematografski industriji Hongkonga.
Filmski ustvarjalec in zgodovinar Lau Shing-Hon razločuje štiri obdobja kung fu žanra. Filmi iz 50. let (zlasti serija Huang Fei-Hong) so se držali konfucijanske morale (spoštovanje mojstra, ubogljivost, kodeks časti in kreposti), obenem pa se je v njih že pojavljal motiv maščevanja ubitih ali osramočenih staršev, zaradi katerega mora sin opustiti vse in se posvetiti samo temu cilju. V 60. letih, ki se ujemajo z industrijskim in komercialnim razcvetom Hongkonga, je v kung fu filmih »novega stila« tradicionalna morala že veliko manj spoštovana, včasih je celo naravnost osmešena – prevladujejo motivi maščevanja in boja proti lokalnim tiranom, pokvarjenim uradnikom ali tujim okupatorjem; King Hu je v vloge »tavajočih vitezov« vpeljal ženske junakinje.
... do sodobnega individualizma
Tretje obdobje je najkrajše (1971–1973), toda pomembno za mednarodni prodor hongkonškega filma borilnih veščin: iz ZDA se je vrnil Bruce Lee in nastopil v treh filmih, Veliki šef (The Big Boss, Lo Wei, 1971), Jeklena pest (Fist of Fury, Lo Wei, 1972) in Na zmajevi poti (The Way of the Dragon, ki ga je režiral sam, 1972), ki so postali veliki hiti. Po Lauju je Bruce Lee v kung fu film vpeljal »trdi individualizem in očitni narcizem sodobnega človeka«. V zadnjem obdobju (1974–1980) začnejo režirati in igrati dejanski mojstri kung fuja – to je bil sicer tudi Bruce Lee –, med njimi zlasti Liu Chia Liang in Tang Jia, ki so se odvrnili od bruceleejevskega »internacionaliziranega« kung fuja in se poklonili strogi tradiciji Shaolina. Precej strog pa je tudi Lau, ki meni, da je v tem enormnem korpusu nad 1000 filmov borilnih veščin le 40 takšnih, ki so zares kakovostni.
Leta 1973 je Bruce Lee nastopil še v četrtem filmu, V zmajevem gnezdu (Enter the Dragon, režija Robert Clouse), ki je že nastal v ameriško-hongkonški koprodukciji. A tega filma Bruce ni videl, ker je pred premiero filma umrl (uradno zaradi reakcije na neko sestavino v tabletah proti bolečinam, neuradne verzije pa poznajo tudi zarotniške in maščevalne scenarije). Zato pa je s svojo zgodnjo smrtjo (star je bil 32 let) stopil v legendo, tako kot pred njim James Dean. Na hollywoodskem Pločniku slavnih je dobil svojo zvezdo, newyorški Time Magazine pa je Leeja uvrstil na seznam 100 najpomembnejših ljudi 20. stoletja. Letos junija, potem ko je Ameriška filmska akademija ob 40-letnici Leejeve smrti pripravila razstavo o tem kung fu mojstru in igralcu, ki mu Hollywood dolguje ustanovni film ameriške verzije kung fu žanra, so mu v kitajski četrti Los Angelesa postavili spomenik (leta 2005 so sicer to storili že v Mostarju).
Pretepač, ki je postal mojster
Bruce Lee (njegovo kantonsko ime je bilo Jun-fan) je odraščal v premožni četrti Hongkonga (njegova mati je bila iz enega najmočnejših klanov v mestu, tedaj še britanski koloniji), a se je že kot mulc pretepal z uličnimi tolpami, ki so se razmnožile, ko so se v Hongkong začeli priseljevati iz komunistične Kitajske. Pri 13 letih ga je oče vpisal v šolo kung fuja pri mojstru Yip Manu. Toda Bruce vseeno ni opustil uličnih pretepov in je v enem celo poškodoval sina iz mafijske družine. Ker povrhu tudi ni končal srednje šole, ga je oče sklenil poslati v San Francisco, kjer je že bila njegova sestra in kjer se je Bruce Lee leta 1940 rodil, ko sta njegova starša tam gostovala s kitajsko opero.
Že po treh mesecih se je Bruce iz San Francisca preselil v Seattle k družinskemu prijatelju, pri katerem je delal v njegovi restavraciji in obenem dokončal srednjo šolo. Leta 1961 se je vpisal na univerzo v Washingtonu, kjer je študiral gledališko umetnost, filozofijo in psihologijo; tam je spoznal tudi svojo prihodnjo ženo Lindo Emery, s katero je imel dva otroka, Brandona in Shannon. V času študija se je preživljal s poučevanjem kung fuja, leta 1963 pa je v Seattlu ustanovil svojo šolo in jo poimenoval Jun Fan Gung Fu Institute.
Leta 1964 je opustil študij na univerzi in se preselil v kalifornijski Oakland, kjer je z Jamesom Yim Leejem, kitajskim mojstrom borilnih veščin, ustanovil šolo kung fuja. James Yim Lee je Brucea spoznal z Edom Parkerjem, ki ga je povabil na mednarodno tekmovanje v karateju v Long Beachu. Tam je Bruce demonstriral svoj »one inch punch«, silovit udarec s prsti v nasprotnikove prsi iz razdalje 2,5 centimetra; pozneje je razvil še »unstoppable punch«, neustavljivi udarec. V Oaklandu je prišlo tudi do legendarnega in kontroverznega spora z Wong Jack Manom (učencem nekega šaolinskega mojstra), ki naj bi od Brucea zahteval, naj neha učiti kung fu Nekitajce. Ker je Lee to zavrnil, ga je Wong izzval na dvoboj: če ga bo Lee izgubil, bo moral zapreti svojo šolo. Žena Linda je v moževi biografiji zapisala, da je Bruce dobil dvoboj v treh minutah, po Wongovi verziji pa je trajal skoraj pol ure, predvsem pa ni imel nič opraviti z omenjenim povodom.
Trnova pot do filmske zvezde
Po očetovi zaslugi (oče je bil igralska zvezda v kitajski operi) je Bruce v Hongkongu že kot deček v manjših vlogah nastopal v filmih, v ZDA pa je prišel k filmu prav po zaslugi svojih dvobojev na tekmovanjih v karateju, kjer ga je opazil hollywoodski producent William Dozier. Ta mu je priskrbel vlogo Kata v TV-seriji The Green Hornet (1966–67). Bruce se je brž ogrel za filmsko kariero, vendar je ta zastala. Bruceova učenca kung fuja sta bila tudi igralec James Coburn in scenarist Stirling Silliphant, s katerima je zasnoval filmski projekt The Silent Flute, ki pa ni bil realiziran (pač pa je neki poznejši film, Circle of Iron z Davidom Carradinom, temeljil na isti zgodbi); po Leejevih izjavah je bila njegova tudi ideja za TV-serijo o kitajskem menihu, ki se znajde na ameriškem Divjem zahodu in rešuje probleme. Pri Warner Bros so bili nad zamislijo navdušeni, toda vloge kitajskega meniha v seriji Kung Fu vseeno niso dali Leeju, ampak Davidu Carradinu. »Kitajski igralec v ameriškem filmu še ni unovčljiv, bankable star,« naj bi trdili.
Razočarani Lee se je vrnil v Hongkong in poskušal s filmom pri dveh tedaj največjih produkcijskih družbah, Shaw Brothers Studio in Golden Harvest. Z Golden Harvest je podpisal igralsko pogodbo za dva filma, Veliki šef in Jeklena pest, in oba sta imela po njegovi zaslugi tako velik uspeh, da je za tretjega, Na zmajevi poti, lahko napisal scenarij, ga režiral in v njem seveda tudi igral. Leta 1972 je Bruce Lee za Golden Harvest pripravljal še četrti film, Game of Death, a ga je prekinil, ko je novo hongkonško zvezdo opazil Hollywood in mu ponudil filmski projekt: to je bil V zmajevem gnezdu, v katerem je Lee s svojimi kung fu veščinami polomil vse negativce in postal planetarna zvezda.
Toda nekateri njegovi hongkonški kolegi, kot je režiser in mojster kung fuja Liu Chia Liang, so bili kritični do Leejevega kung fuja. »Leeju nedvomno pripada zasluga, da je za kung fu izvedel ves svet. Vendar mu je nekaj manjkalo, namreč 'wude' (filozofija borilnih veščin) in 'xiu yang' (samoobvladovanje). Znal se je samo tepsti. Udarjal je, da bi nasprotnika pobil, in v tem užival. Preveč je bil zahodnjaški. Ko gledamo njegove filme, ne moremo spregledati njegove nasilnosti in silovitosti njegovih udarcev. Za nas je resnični princip kung fuja 'dian dao ji zhi', se pravi, biti sposoben zadržati svojo kretnjo v trenutku, ko bi udarec zadel nasprotnika. Samo tisti, ki je tega zmožen, je močan v kung fuju.«
