Vikarja Matijo Vertovca, pesnika in pravnika Franceta Prešerna ter duhovnika in skladatelja Stanka Premrla sta v Podnanosu, idiličnem kraju na zgornjem robu Vipavske doline, povezali pesem in glasba. Prešeren je namreč ravno na pobudo Vertovca leta 1844 napisal Zdravljico, ki jo je precej pozneje, v času svojega študija na dunajskem konservatoriju, med počitnicami leta 1905 uglasbil Premrl. V rojstnem kraju slovenske himne, kot so Podnanos poimenovali domačini, se ob 110-letnici uglasbitve današnje državne himne obeta pester teden kulture.
»Kot turistično društvo smo iskali zgodbo, po kateri bi bili prepoznavni. Domačin in zgodovinar Jurij Rosa nas je opozoril, da se ne zavedamo, kakšno zgodbo imamo v domačem kraju. Takrat Zdravljica še ni bila državna himna, to je postala z osamosvojitvijo Slovenije. Med več kot dvajsetimi različnimi uglasbitvami skladateljev in glasbenikov sta se v finale izbora za državno himno uvrstili uglasbitvi Ubalda Vrabca in Stanka Premrla, na koncu pa so izbrali Premrlovo,« razlaga Stojan Vitežnik, predsednik turističnega društva Podnanos.
Od prošnje do mojstrovine
Kot pravi Vitežnik, je domačine po malem jezilo, ko so televizijski komentatorji v devetdesetih letih ob zmagah slovenskih športnikov radi poudarjali, da bomo ob podelitvah medalj slišali Prešernovo Zdravljico, nihče pa ni nikoli omenil Premrla. »To nas je še bolj spodbudilo pri prizadevanjih za prepoznavnost, kajti melodija himne je glasbeni znak države. Notni zapis smo zato postavili v grb krajevne skupnosti,« poudarja Vitežnik.
Izvirnik notnega zapisa slovenske himne hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Začetek zgodbe o njenem nastanku sega v leto 1843, ko se je Podnanos še imenoval Šentvid pri Vipavi. Vikar Matija Vertovec, avtor prvih strokovnih knjig za vinogradnike, je v krajih, kjer je služboval, skrbel za izobrazbo in zdravstveno nego domačinov. Postavil je temelje šole, učil domačine kmetovanja in vinogradništva ter ob epidemiji koz prepričal starše, da so cepili otroke. V Kmetijskih in rokodelskih novicah je objavil članek z naslovom Vinske terte hvala, v katerem je takratnega prvega pesnika Franceta Prešerna prosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Kot je zapisal Prešeren, se mu je ob novem vinu naslednje leto porodila Zdravljica.
»Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ni Prešeren vinske kapljice letnika 1844 pil iz vinskega hrama v Podnanosu ob srečanju z vikarjem Vertovcem. Tega žal ni mogoče ugotoviti,« pravi Vitežnik.
Napev prišel med počitnicami
S Prešernovo mojstrovino se je v naslednjih letih spopadlo veliko skladateljev in glasbenikov, dobila je več kot dvajset različnih uglasbitev. Izziva se je lotil tudi domačin, duhovnik in skladatelj Stanko Premrl. Poleti 1905 mu je napev za Zdravljico prišel v uho med preživljanjem počitnic v domačem kraju, kot je zapisal v kasnejših spominih. Kompozicijo je dokončal med študijem na dunajskem konservatoriju in jo objavil v glasbeni reviji Novi akordi. Premrl je bil v času, ko je napisal melodijo poznejše državne himne, star petindvajset let.
»Z Gorenjskega smo ob rekonstruiranju te zgodbe kmalu dobili odziv, češ, kaj si izmišljujemo in zavajamo državljane. Imamo vse dokaze. Ne moremo dokazati edinole tega, da je Vertovec skupaj s Prešernom pil v vinskem hramu, preden ga je uradno zaprosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Obstaja pa o tem ustno izročilo,« pojasnjuje Vitežnik. Leta 1952 je takratna krajevna ljudska oblast izdala dekret, s katerim so Šentvid pri Vipavi preimenovali v Podnanos. Na zgornjem robu Vipavske doline so plemiči nekoč imeli dvorce in gradove, samo v Podnanosu so bili trije. Danes je kraj znan po sunkih burje, ki presežejo dvesto kilometrov na uro, v vinskem svetu pa so prepoznavni po vrhunski avtohtoni trti zelen.
Zavest o Premrlu se širi
»Domovinska zavest se dviguje in vedno več ljudi ve, da je melodija naše državne himne Premrlova. Obiskovalcem med ogledom kraja pokažemo tudi njegovo domačo hišo. Izhaja iz zelo rodoljubne družine; narodni junak Janko Premrl - Vojko je bil njegov nečak, prav tako je bila njegova nečakinja Rada, pokojna žena slovenskega pisatelja iz Trsta Borisa Pahorja,« razlaga Jožica Kodre, vodja TIC Podnanos.
Na predvečer kulturnega praznika so nad Podnanosom tradicionalno zakurili kres in organizirali petje na vasi. Z dodajanjem prireditev je zadeva v nekaj letih prerasla v teden kulture, ki ga bodo letos zaokrožili tudi z obletnico snemanja filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne. »Avgusta 1962 se je Podnanos spremenil v filmsko vas, v velik studio na prostem. En mesec so slovenski igralci stanovali v Podnanosu, domačini pa so nastopali v filmu kot statisti, igralci, predvsem pa so pri nastanku filma veliko pomagali,« pripoveduje Kodretova.
Lokalna gledališka skupina Ga pihnemo je pred dvema letoma oživila prizore na lokacijah, kjer je bil film posnet, in jih združila v gledališko predstavo, med katero se je nekaj tisoč obiskovalcev sprehodilo po vasi. Prizore iz Štigličevega filma in prizore iz predstave so združili v nov film, ki ga bodo predstavili med drugimi prireditvami v letošnjem tednu kulture.