Matej Peljhan je po poklicu klinični psiholog, ki je že leta zaposlen v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (CIRIUS), kjer v zadnjem času kot eno izmed metod zdravljenja prakticira fototerapijo. Tudi zasebno je strasten fotograf, ki ima za seboj že številne razstave in kopico nagrad, še preden je začel svet pogosteje motriti skozi objektiv, pa se je predajal »težkokategornemu« športu. Čeprav je v otroštvu zaradi eksplozije pozabljene granate ostal brez levega očesa in desne roke od komolca navzdol, je srfal, igral tenis, košarko in smučal, ob tem pa je dvakrat premagal tudi eno najtežjih športnih preizkušenj, triatlon Ironman. »Rekel bi, da je nesreča, ki sem jo imel pri desetih letih, zelo pomembno zaznamovala moje življenje, me usmerila v poklic in hobije, mi dala neko izkušnjo, šolo, ki me še danes spremlja,« je prepričan.
Najbolj aktiven, ko ni bilo časa
Leta 2002 sta se mu rodila dvojčka, oba s posebnimi potrebami, takoj za njima pa je prišla še hčerka, tako da danes vsi trije otroci obiskujejo isti razred. »Takrat sem bil v življenju najbolj obremenjen s številnimi dolžnostmi in bil v največjem pomanjkanju časa, a ravno tedaj sem postal najbolj aktiven in sem se na drugačen, bolj intenziven način začel ukvarjati s športom. V tistem obdobju sem dvakrat zaključil zelo naporno preizkušnjo ironman, ki terja ogromno priprav. To je bil pravzaprav družinski projekt, saj zahteva veliko odsotnosti in odrekanja.«
Meni, da je ironman, na katerem je treba preplavati 3,8 kilometra, prekolesariti 180 kilometrov in preteči klasični maraton, nekaj, kar je zmožen premagati skoraj vsakdo, seveda pa se ni mogoče natrenirati čez noč. Ker je brez desne podlakti, je moral najprej optimizirati svoje gibanje. Ugotovil je denimo, da je s prsnim načinom plavanja hitrejši kot pri kravlu, saj pri tej tehniki več dela opravijo noge. Na kolo pa si je namestil prilagoditev, da lahko zavira le z levo roko. Zavedal se je sicer, da ne more poseči po vrhunskih rezultatih, a pravi, da se preizkušnje ne bi udeležil, če bi menil, da bo zanesljivo zadnji. Je pa v prvi vrsti tekmoval sam s sabo in ne z drugimi: »Bolj ostane spomin na to, s kakšno razdaljo si opravil, ne pa koga si premagal.«
Prav zato se po drugem ironmanu s športom ni več ukvarjal tako intenzivno. »Ko sem prvič dosegel cilj, sem doživel fantastičen občutek. Potem sem se hitro zagledal v izboljšanje časa, kar mi je čez eno leto tudi uspelo, a daleč od tega, da bi me to zadovoljilo do te mere, kot me je prihod na cilj ob prvem poskusu. Videl sem, da to zame ne more biti način življenja, se pa še vedno redno gibam v naravi, saj mi to predstavlja nekakšen ventil, sredstvo za meditacijo,« priznava.
V iskanju sprožilca na levi
Ko je ekstremne fizične preizkušnje po približno petletnem obdobju postavil na stranski tir, se je Matej Peljhan začel obračati k fotografiji, ki mu je na podoben način, le skozi drug medij, dala možnost izražanja. To področje ga je mikalo že v mladosti, a se je dolgo bal kupiti fotoaparat, ker ni našel takšnega, ki bi imel sprožilec na levi strani. »Na problem sem moral pogledati iz druge perspektive. Fotoaparat sem zato enostavno obrnil in sprožilec, ki je bil prej zgoraj desno, je sedaj spodaj levo, objektiv pa naslonim na nadlaket desnice. Na tak način lahko brez težav fotografiram.«
V objektiv rad ujame tako naključne trenutke z ulice kot tudi režirane momente, najpomembneje pa se mu zdi, da z zamrznjenimi podobami komentira družbo in okolje, pa tudi lastne občutke. Seštevanje nagrad se mu tudi na tem terenu zdi nesmiselno, kot čarobno pa opiše zavedanje, da ravno njegove fotografije med drugimi tisočimi izvrstnimi izdelki velikokrat pritegnejo žirante na različnih natečajih. »To me še posebej veseli, ker nisem fotograf, ki bi ustvarjal 'lepe' podobe za turistične kataloge, ampak je ob njih treba razmišljati. Moč fotografije vidim ravno v tem, da gledalec zamrznjeno formo spravi v gibanje, ji da pripoved.«
Peljhan je leta 2012 izdal tudi fotografsko monografijo Fotografije, leto prej pa je prispeval fotografije za knjigo Za-govor podob, ki jo je tekstovno opremil dr. Dušan Rutar. A najbolj znan je po seriji fotografij Mali princ, s katero je Luki, najstniku z mišično atrofijo in s tem močno omejenimi gibalnimi sposobnostmi, uresničil željo, da bi sebe videl na fotografijah v premikanju. »Najprej sem menil, da gre pri Luki za zanikanje realnosti, a nato sprevidel, da je to povsem naravna radovednost,« danes pravi o zakulisju unikatnega projekta, ki je tako doma kot v tujini požel ogromno pozornosti. Z Luko sta namreč nastopila denimo na japonski ali brazilski televiziji, v njegov elektronski nabiralnik pa je priromalo ogromno pisem, med njimi tudi številne prošnje staršev iz vsega sveta, ki bi si želeli, da bi na enak način portretiral njihove otroke. Tovrstne izkušnje sicer ne namerava ponoviti, z veseljem pa staršem deli nasvete, kako se lotiti takšnega podviga.
Odpiranje novih svetov
Sogovornik verjame, da se zaradi nesrečne izkušnje v otroštvu lažje približa ljudem s posebnimi potrebami. Tako pod streho CIRIUS Kamnik enkrat tedensko izvaja delavnice, na katerih skuša s fototerapijo polepšati njihov vsakdan. V tandemu s fotografom Juretom Kravanjo sta ustanovila tudi Zavod za fotografsko terapijo, osrednje poslanstvo katerega je fototerapiji izboriti status enakovredne terapevtske dejavnosti. Seveda to še ni metoda, priznana v zdravstvenem sistemu, vzbuja pa kar nekaj zanimanja, saj z vseh strani dobivata prošnje za predstavitev dejavnosti, v svoje programe pa jo skuša vnašati tudi vse več strokovnih delavcev.
Peljhan nas pouči, da je fotoaparat, ki je z razvojem digitalne tehnike postal relativno enostaven in praktičen tehnični pripomoček, lahko v oporo pri izgubi spomina, govora ali slabovidnosti, posebne fotografske vaje pa služijo tudi kot rehabilitacijska ali terapevtska metoda za izboljšanje delovanja različnih možganskih funkcij ali pri čustvenih in vedenjskih težavah. Tako ranljivim skupinam kot preostalim ljudem lahko fotografska ustvarjalnost pomaga pri izražanju notranjih občutkov, predstavlja pa tudi vrsto samopomoči za izboljšanje mentalnega zdravja in osebnostno rast.
Po njegovih besedah se »včasih izkaže, da ko hendikepiranim odpreš kanale ustvarjalnosti, se jim zmanjšajo tudi fizične težave, saj je pozornost preusmerjena drugam«. Denimo pri Ninu, enemu izmed petih, ki letos obiskujejo delavnico, so se krči in težave s požiranjem, ki jih povzroča cerebralna paraliza, med ustvarjanjem s fotoaparatom pomembno omilili. Je namreč težko gibalno oviran in vedno potrebuje asistenco, ko pa fotografira in lahko sprožilec pritisne, kadar sam hoče, »se mu odpre čisto nov svet«. »Ti fantje pri večini aktivnosti težko dosegajo konkurenčnost s preostalimi, ko pa so se prijavili na srednješolski fotografski natečaj, kjer je bilo žiriranje seveda anonimno, so pobrali kopico nagrad,« svoje varovance pohvali mentor.
Fotografiranje z usti ali nogami
Seveda za najtežje gibalno ovirane niti digitalna fotografija ni enostavna, zato je bilo treba razviti in izdelati posebna stikala, s katerimi je mogoče zumirati, fotoaparat premikati levo in desno ter sprožiti. Nekateri stikala usmerjajo z nogami, drugi z usti, tisti z električnim vozičkom pa fotoaparat upravljajo s krmilom.
Za udeležence delavnice je poleg učenja osnov fotografiranja pomemben tudi socialni segment, kljub temu pa se je porodila zamisel, da bi s fotografiranjem nemara celo kaj zaslužili. Lani so tako izdelali koledar, ki je bil prodan v nekaj sto izvodih, Nino pa je prišel na idejo, da bi se postavil na kakšno znano mestno točko in v objektiv lovil turiste, nato pa jim fotografije pošiljal po elektronski pošti.
Peljhan je namreč mnenja, da mora vsakdo poiskati neke aktivnosti in dejavnosti, v katere se lahko enakovredno vključuje. Sam nenačrtno išče nove izzive, saj je prepričan, da ga do njih pripelje življenjska pot. Tako tudi ne snuje načrtov za prihodnost, želi si le, da bi bil še naprej ustvarjalen, pri tem pa pristen in iskren, saj »mora ustvarjalnost prihajati iz človeka samega in ne kot rezultat zunanjega sveta«.
