Toni Cahunek: Nogometaši, vpleteni v nameščanje tekem, so žrtve, ne kriminalci

Do pred tremi leti, ko sem se začel ukvarjati s tem dokumentarcem, nisem stavil. Pol leta po tistem, ko sem se začel ukvarjati z dokumentarcem, pa sem zgolj stavil. Skušal sem spoznati to filozofijo. Potem sem stavil malo manj, v zadnjem obdobju pa nekajkrat na mesec.

V prvega pol leta ja. Po dveh mesecih sem se moral usesti in razmisliti, kaj se mi dogaja. Nisem poznal tega vzorca, ki se ti ponavlja iz dneva v dan. Ko se zbudiš, razmišljaš o stavi in prav tako, ko greš spat. Dojel sem, da se ljudje, ki se s stavami resno ukvarjajo, težko izognejo takšni odvisnosti. K sreči je bilo vse skupaj eksperimentalno, nisem se ukvarjal s tem iz eksistencialnih problemov. Rekel sem si, da en teden ne bom stavil. Nisem imel odtujitvenega učinka.

Konopljo kadim že od osemnajstega leta, zato sem se z dokumentarcem ukvarjal kot nekdo iz zainteresirane javnosti. Pri stavah pa to nisem bil. Bil sem le športni navdušenec. Bilo je zanimivo, da so me glede odvisnosti v obeh primerih napotili k istim osebam.

Zagotovo s konopljo. Pri tem pazim na terminologijo. Pri konoplji lahko govorimo o privajenosti. Zasvojenost na splošno k drogam ne spada, kvečjemu odvisnost. Z magistrsko nalogo sem skušal dokazati, da je pri konoplji težko govoriti o odvisnosti. Od leta 1968 naprej Združeni narodi pri konoplji ne uporabljajo več besede odvisnost, saj ni odtegnitvenih sindromov kot pri drugih drogah.

Zagotovo. Privajenost povezujem s tem, da ob določenih socialnih dogodkih, ko na primer srečam prijatelja, z njim pokadim džoint. Ali pa ga bom pokadil, ko se bom po koncu nekega napornega projekta skušal znebiti stresa. Torej je to občasno zame način, da se sprostim. To težko povezujem z besedo odvisnost.

Družba je sicer pripravljena, niso pa pripravljeni politiki. Trenutno je glede te zadeve veliko večji družbeni kot politični konsenz. Optimističen sem lahko, da bomo pri nas reagirali zelo hitro, ko se bo to spremenilo v nekaterih državah po svetu. Tako je bilo namreč tudi glede dekriminalizacije. Bili smo ena prvih držav na svetu, ki je vpeljala dekriminalizacijo.

Rekel bi, da ja. Ampak to je moje mnenje, za kar nimam dokaza. Mogoče bi bil enako kreativen, če ne bi kadil. Velikokrat pri kakšni stvari, ki jo moram globoko premisliti, pridem do lucidnega spoznanja prej, če pokadim džoint. Naslednji dan pa cenzuriram stvari, ki so šle predaleč. Imam občutek, da mi konoplja odpira dojemanje, ampak v tem dojemanju izgubim mejo presojanja med dobrim in slabim, med vrhunskim in povprečnim. Pomaga mi, da mi možgani dovolijo razmišljati v smereh, do katerih ne bi prišel, če ne bi kadil konoplje.

Mislim, da ne. Oziroma bili so iskreni, niso pa povedali vsega, kar vedo. Skušal sem iz njih izvleči čim več. Predvsem pa sem skušal akterje, ki so bili osumljeni, spraviti pred kamero in videti, koliko bodo pripravljeni biti odprti. Eden se je bolj odprl, drugi manj. Mislim pa, da so vsi dobili priložnost, da povedo svojo zgodbo. Vsakega sem soočil z očitki javnosti. Marsikoga je presenetil Ermin Raković s svojo iskrenostjo. Iskren je bil, ker je v pat položaju. Je dober nogometaš, a resnega kluba ne bo več dobil. Povedal je stvari, ki mu bodo lahko koristile.

Sem. Rekel je, da ni. Sicer sem izvedel, da je, ampak pustimo zdaj to.

Veliko bolj zaupam drugemu viru, ki je rekel, da je stal zraven njega, ko je pisal listek. Erminu sem povedal, kaj vem. Rekel je, da to ni res, in jaz ga bolj direktno ne morem napasti. Velika težava je, da je breme krivde namesto na nekaj tisoč padlo na pet ljudi.

Seveda. Morda sem malo pretiraval s to številko, toda če pogledamo, koliko nogometašev je šlo v zadnjih desetih letih skozi slovensko ligo in koliko je bilo vpletenih ali obveščenih, govorimo o zelo visoki številki.

Na pamet bi rekel, da je dve tretjini ali tri četrtine ekip podvrženih stavnim mahinacijam. Če pomnožimo sedem ekip s po dvajset ljudi, je to 140 nogometašev. Pa če dodamo še funkcionarje, pa ljudi, ki morajo informacijo prenesti v Azijo. Če prištejemo še košarko, odbojko in vse preostale športe, smo pri zelo visoki številki ljudi, ki o tem veliko več vedo, kot je Raković povedal.

Ne. On je bil specifičen primer. Ni vedel, zakaj snemamo. Nisem mu hotel povedati, da gre za dokumentarec o stavah. Če bi mu to povedal, bi bilo vprašanje, ali bi dobil intervju. Rekel sem mu, da snemam pogovor o njem. Ko so na vrsto prišla vprašanja o stavah, sem hitro ugotovil, da je zaprl pipico informacij. Šele čez čas, ko sem vrtal, se je sprostil in povedal nekaj stvari. Mislim, da Kuzma zagotovo ni bil iskren z menoj. Je pa spet problem, da so nanj padle vse obtožbe v povezavi z Nafto. On zagotovo ni mogel biti kriv za vse. Zakaj bi s prstom kazali le na Kuzmo?

Rekel bi, da žrtve. Zavzel sem oproščujoče stališče. Ne zamerim jim, kajti krivim stavnice. Dokler bodo stavnice omogočale stave na kup dogodkov, ki se ne dotikajo končnega rezultata, toliko časa bodo mogoče mahinacije. Ne krivim niti stavnih sindikatov, ki so našli nišo, še manj pa športnike, ker se velikokrat zatečejo k temu, ker so v to primorani zaradi groženj – kar smo premalokrat obravnavali, a to se dogaja – ali zato, ker se znajdejo v težkem ekonomskem položaju. Mi je pa zelo dobro rekla okrožna državna tožilka: A ko v Muri nekdo ne dobi plače, gre krast blago? Razumem športnike, razumem pa tudi, da je pravni proces zanje neizbežen.

Ja. Je pa vprašanje, na koliko višji ravni. Gre za stvar, v kateri sodeluje tudi slovenska nogometna zveza ali ne? Ali morda le ve za to, pa dopušča?

Stavne mahinacije.

Zagotovo. Na področju košarkarske lige ABA je to mogoče z delegiranjem sodnikov. Domnevam, da je na področju Nogometne zveze Slovenije (NZS) podobno. Čeprav sta sodniška in nogometna organizacija ločeni. Zakaj nogometna zveza ni reagirala, ko je vedela, da so klubi v velikih finančnih težavah in so se dogajale sumljive spremembe rezultatov?

Zmotila me je prepričanost, da se v Sloveniji to ne dogaja. Potem ko je bil Erdžan Bečiri že obsojen, ko smo imeli obsodbo za eno tekmo, ko je bochumska policija že imela dokaze še za 13 drugih tekem, je on še vedno trdil, da tega v Sloveniji ni. Takrat sem začel z bolj resnimi vprašanji. Ujel sem ga nepripravljenega. Na intervjuju me je vprašal, o čem snemava. Ko sem mu povedal, da o stavah, sem videl, da mu ni bilo všeč. Ni hotel ničesar povedati, po drugi strani je pa samega sebe spravil v nezavidljiv položaj, ker je tako a priori vse zavračal, da je izpadlo smešno. Na marsikateri projekciji so ljudje bruhnili v smeh, ko so slišali, kako je rekel, da se to v Sloveniji ne dogaja. In potem sledi desetsekundni premor, ko se mu na obrazu vidi, da on ve, da se to dogaja.

Ja. Zelo dober govorec je. Ker je odličen pravnik, sem moral paziti, kaj mu bom očital. Ampak dvomim, da je bil iskren. Mene ni prepričal.