Leta 2009 sva se ponovno združila pravzaprav zato, ker so naju povabili k nastopu na festivalu The Big Chill in sva menila, da bi utegnilo biti zabavno. Ker pa bi bilo po tolikšnem času noro odigrati samo en koncert, sva se odločila, da bova imela še nekaj več nastopov. To je bil takrat edini načrt, saj nisva vedela, kako bo znova igrati skupaj. Šele po nekaj nastopih je prišel čas, da sva začela razmišljati o novem materialu.
Številne znane glasbene skupine prihajajo iz Manchestra. Kaj je tako posebnega na tamkajšnji sceni in kako se je ta spremenila, če jo primerjamo s tisto iz devetdesetih let?Res je, Manchester ima kar bogato umetniško zgodovino, tako na glasbenem kot tudi na širšem kulturnem področju. Mislim, da je to povezano z industrijskimi koreninami mesta in morda tudi z groznim vremenom, haha. Iskreno pa ne jaz ne Andy ne živiva več tam, mesta tudi ne obiskujeva več, zato ne veva, kaj se danes tam dogaja. Imam pa vtis, da bo kultura radikalne ustvarjalnosti tam vedno uspevala.
V začetku so vama številni napovedovali mainstreamovski uspeh, a vseeno sta ostala v bolj neodvisnih oziroma alternativnih vodah. Zakaj, menite, je bilo tako? Sta bila premalo na turnejah, nista bila deležna dovolj pozornosti medijev – ali pa za kaj takega nista imela pravega interesa?Nikoli nisva hotela biti mainstreamovski bend, čeprav si je najina takratna glasbena založba Universal to želela. Vedno sva bila odločena, da si bova utirala lastno pot in ne bova delala ustvarjalnih kompromisov. Če bi jih, bi bila morda danes premožnejša, vendar sem prepričana, da ne bi zdržala dvajset let, kakor sva sicer.
Še danes je ena vajinih najprepoznavnejših skladb Gorecki, ki je bila uporabljena v številnih televizijskih serijah, filmih in videoigrah. Kakšna je pravzaprav njena zgodba?Navdih zanjo sem dobila, ko sem prvič slišala Tretjo simfonijo Henryka Góreckega. Ta glasba se me je izredno dotaknila, pred tem nisem še nikoli slišala česa takšnega. Poleg tega sem bila takrat z osebo, ki mi je zelo draga, in bil je eden tistih redkih lepih in silnih trenutkov v življenju. Pesem opisuje čustva tega trenutka in skuša ujeti tudi nekaj občutja simfonije.
Tako vi kot Andy Barlow sta se kasneje odločila za samostojno pot (Lou Rhodes je izdala tri solistične albume, Barlow pa enega kot LOWB, op.p.). Kako drugače je ustvarjati sam? Čutite več ali manj pritiskov? Se bodo samostojni projekti nadaljevali tudi po turneji z Lamb?Samostojni projekti so za naju pomembni. Sama sem po razpadu Lamb potrebovala oddih od kompleksnejše in bolj elektronske glasbe. Tega sem našla v akustični glasbi, ki je bila zame popolna protiutež. Pred kratkim sem napisala in posnela svojo četrto ploščo, ki bo izšla v začetku prihodnjega leta. Mislim, da bova vedno čutila potrebo po izražanju skozi različno glasbo, tako znotraj kot zunaj Lamb.
Lani ste ponovno izdali debitanski album Lamb – in sicer na vinilni plošči. Se torej vinilne plošče res vračajo, kljub spletu in brezplačni dostopnosti glasbe?Vinilka se zagotovo vrača! Glede na to, kako hitro se lahko znebiš digitalne glasbe, so se resnični glasbeni poslušalci odločili, da začnejo spet kupovati nekaj, kar ima težo. Vinilka je brezčasen format, bolje zveni in nudi več prostora za domiselno oblikovanje. Ko sva na turneji, vedno najprej razprodava vinilne različice albumov.
Glasbeniki so v zadnjem času začeli pisati knjige za otroke. Keith Richards je pisal o svojem dedku, vi ste izdali otroško knjigo The Phlunk. Kaj vas je gnalo k temu?Pravzaprav tega nikoli nisem načrtovala. Prvo zgodbo za Phlunk sem napisala pred leti, ko so bili moji sinovi še zelo majhni. Šlo je zgolj za zgodbo, ki sem jim jo pripovedovala pred spanjem. Nato sem nanjo popolnoma pozabila – do pred časom, ko sem jo sklenila izdati kot knjigo. Zdaj je zunaj že druga, The Phlunk's Worldwide Symphony. Ne vem, ali bo na vrsti še tretja, saj te stvari pridejo, kakor pač pridejo.
