Ves čas smo se zelo resno želeli zabavati

Prav etiketa norosti, za katero Suggs priznava, da so zanjo krivi sami, jih je v preteklosti večkrat stala, da jih niso jemali resneje. Boj proti tej dediščini je bil težak, zato danes obe plati odmerjajo v pravi količini, kar kaže zlasti slogovna preusmeritev proti Madness, kakršne smo poznali nekoč. »Ko smo se zafrkavali, so nam očitali, da nismo resni, ko smo se zresnili, so nas spraševali, zakaj se ne zafrkavamo,« je glas nikoli zadovoljne publike komentiral Suggs. »A nikar ne obupujte, norost se nadaljuje.«

Razlaga je preprosta – prijatelji smo že vse od osnovne šole in bend kot tak je bil samo vzporedni projekt našega prijateljstva. Nobene težke filozofije ali upora proti čemur koli ni zadaj. Vsaj sprva ni bilo tako, kasneje so nas razmere prisilile, da smo se do določenih stvari opredelili ali se od njih ogradili. Nekaj smo morali početi v prostem času in zven ulice ter naših hormonov sta bila primerna, da smo ju uglasbili. Poudarjam, nismo se zbrali z namenom zaslužka ali podjetništva, naš odnos je bil tisto trdno vezivo, ki nas povezuje še danes. Bistvo je bilo v tem, da se imamo lepo, in razumevanje tega se je večkrat spontano obnovilo. Dokler bo tako, bo naša norost rasla z nami. In kot kaže, nam je še ne primanjkuje…

Tako preprosto vseeno ni. Če pogledamo svet okoli sebe, tudi Madness vidimo, da je nekaj hudo narobe. Navsezadnje smo se tudi sami prebijali skozi razne nemire v svoji četrti. Ne moremo lagati, lahko pa misli za trenutek preusmerimo proč. Morda je danes to naše poslanstvo, četudi se poslušalci na koncu vrnejo v realnost, kjer naše norosti ni več, je pa drugačna norost, ki ne prinaša nič dobrega. Upam, da to ne pomeni, da smo klovni. Smo zelo resni ljudje, ki nikdar nismo pozabili, kje smo začeli in od kod prihajamo. Vedno smo poskrbeli, da se imajo ljudje odlično. To je bila naša dolžnost. Nikoli nam ne bo težko igrati na majhnih odrih ali razprodati malce večje dvorane...

Natanko tako. Ne delamo nobenih razlik.

Odnosi med nami so bili večkrat zelo napeti. Včasih je postalo tako naporno, da smo si vzeli čas, da so se misli zbistrile. Ko se tvoji albumi in singli enkrat podijo po vrhovih lestvic, želiš ta položaj ohraniti, kar pa ni lahko, še zlasti zaradi vsega trušča okoli tebe. Bili so trenutki, ko smo se preprosto morali prepirati, da smo kot bend ostali skupaj. In nič novega ne bom povedal, če omenim, da tudi na tem temelji prijateljstvo. Če se v tridesetih letih nikdar pošteno ne skregaš, mora biti s teboj in tvojo okolico nekaj hudo narobe. Ali pa si copata, kar veliko pove o tvoji samozavesti. Lahko povem, da so iz teh trenj nastale naše najbolj osebne pesmi, torej smo znali konflikte obrniti sebi v prid.

Danes smo starejši in naše medsebojno razumevanje je temu primerno. So trenutki, ko vidiš, da so tvoje besede koga prizadele, zato do njega – vsaj v tistem trenutku – postaneš bolj strpen. Ko si opomore, pa ga znova nekam pošlješ, haha. Šalim se. Ampak ko smo bili mladi, odnosom v bendu nismo posvečali veliko pozornosti. Bili smo nori in norost nas je gnala naprej. In nam marsikdaj zameglila pogled. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi se že takrat kdo izmed nas ustavil in pogledal skozi čista očala.

Deloma je to res, vendar ne smemo pozabiti, da smo izšli iz skaja in gibanja 2-tone. Tisto, kar nas je ločilo od sorodnih zasedb, pa je bilo, da nismo hoteli ostati tipični 2-tone band. Naši interesi so šli v več smeri, od jazza do motowna. Poleg tega so se prvi odtenki zasedbe Madness pojavili še pred punkom. Takrat je bila naša ideja preprosta – vzpeti se na oder in igrati tako, kot misliš, da je prav, ne glede na vse napake – tipična »naredi sam« filozofija. Potem se je zgodil punk, ki je naredil prav to, kar smo hoteli mi. Ni nam preostalo veliko manevrskega prostora. Prisiljeni smo bili tehnično napredovati, se izpopolnjevati in hkrati paziti, da nas kdo drug ne bi znova dohitel ali prehitel. Nutty sound je nastal kot odgovor na vse te izpuščene priložnosti. Naš prvenec One Step Beyond je prava mešanica slogov. Nihče nikdar ni mogel potegniti vzporednic med skladbami Night Boat to Cairo, Razor Blade Alley in Bed and Breakfast Man.

Na zunaj je to vsekakor bil ska, navznoter pa predvsem naši različni glasbeni okusi. Vseeno nismo bili tipični revival bend kot na primer The Specials, temveč smo izbrali vzporedno pot. Tudi zato smo prišli v spor z mediji, ki so nam med prvim in drugim albumom očitali, da ne vemo, kaj hočemo. Iskali so različne razlage, zakaj ne napredujemo, mi pa smo z odmikom od klasične 2-tone pesmi počeli prav to. Ko smo bili v studiu, je album Absolutely nastal sam od sebe. Enako velja za The Liberty of Norton Folgate. Šlo je za naravni proces glasbenikov, ki so uživali v svojem igranju, vse drugo je bilo sekundarnega pomena.

Pri Madness je treba družbeni angažma poiskati drugače. Večina naših pesmi je angažiranih, drugače niti ni moglo biti, le izhodišče in pogled sta posebna. Naša politika je politika z malim p. Mi za razliko od punkerjev nismo kričali parol, temveč smo nagovarjali z vsakdanjim jezikom, zato nas je bilo treba brati bolj pozorno, med vrsticami.

Največji dosežek, če temu lahko tako rečem, ska-revival gibanja je bilo sožitje. Prvič v vsej angleški zgodovini se je zgodilo, da so bili beli in temnopolti mladci v nekakšni harmoniji. Pred tem je bilo veliko rasne napetosti, ki je sredi leta 1979 začela usihati… Takrat se je prvič pojavil občutek, da lahko muziko ustvarjamo in izvajamo skupaj. Vrnitev skaja je prinesel vznemirjenje – mi, belci, smo si sposodili njihove ritme, oni, temnopolti, pa so nam jih pomagali razumeti. Na ulici in v klubih je bil odličen občutek. Že biti del scene je bilo sijajno, kaj šele soustvarjati dogajanje.

Če pogledam z medčloveškega zornega kota, sta bili leti 1979 in 1980 zelo nehumani do tujcev. Naciji so postali velik problem in povzročili veliko gorja. A moram poudariti, da se je tako videlo zlasti od zunaj, za nas, ki smo zrasli v tem okolju, so bili takšni konflikti nekaj vsakdanjega, del življenja na ulici in v klubih. Vedno imamo dobre in slabe ljudi. In dobro je zmagalo, zato v Angliji nimamo več problema z naciji, slišim pa, da drugod po Evropi ni tako. Pri nas so samo še dobri skinheadi.

Žalostno je, da se to še vedno dogaja. Te pojave je mogoče razumeti kot izraz krize. Ko te ne bo več, bodo tudi taka gibanja usahnila. Nikdar, ne nekoč ne danes, pa ne smemo tega dopuščati. Pripadnike takih gibanj najbolj moti, da glasbo, ki so jo vzeli za svojo, igrajo tudi črnci. Kar je največji paradoks, saj niti ne vedo, da je to pravzaprav črnska glasba in da smo si jo mi, belci, samo sposodili.

Ulica je vplivala na naše vedenje, a nikdar na ustvarjalne zamisli. Seveda je bil njen odmev vedno prisoten, vendar ni bil odločilen, da bi posneli kaj takega, kar bi nam bilo diktirano s katere koli strani. Vedno smo hoteli napredovati, se spreminjati… Do danes smo naredili poln krog, se pravi, vrnili smo se na svoj začetek. Vmes smo veliko eksperimentirali, sedaj pa v nas biva znova tista navihana težnja, da bi se zabavali.

Haha, ne govorite tega naokoli. Nihče nam ne bo več verjel!

Morda smo z njim hoteli prehitro preveč, saj gre za preveč kompleksne pop godbe, ki jim takrat nismo bili dorasli. To je skladbe zapletlo, a vseeno so preživele, kar je dokaz, da je bilo izhodišče dobro, le izpeljava je šepala. Ne bom rekel, da smo v katerem koli pogledu blizu pomembnosti The Beatles, a smo prevzeli njihovo filozofijo in hoteli z vsakim naslednjim projektom narediti korak naprej. Z Mad Not Mad smo šli malce predaleč z aranžmaji in morali smo se ustaviti. Od tega albuma smo se začeli vračati nazaj.

Z njim smo končno prepričali vse, da mislimo zelo resno. Dolgo smo potrebovali, da so, zlasti kritiki, spoznali, da nismo samo šala in da so naši nameni resni.

Veste, da smo se res pogovarjali o tem. V vzhodnem Londonu smo izvedli celo nekaj koncertov, kjer smo dodali nekaj gledaliških vložkov. O tem obstaja celo film, ki smo ga posneli prav zavoljo teh poudarkov.

Kaj naj rečem, izkoristili smo priložnost in ni nam žal, je namreč zelo prijazna dama.