Velika imena med embalažami za jajca

V nekomercialnih okvirih

Borut Bašin je prepričan, da takšen klub v današnjih razmerah niti slučajno ne bi dobil dovoljenja za delovanje, saj so imeli le eno stranišče za vse obiskovalce, tekoča voda pa je bila dostopna samo v stranišču in je drugje ni bilo mogoče napeljati. V kratki prvi sezoni so speljali le tri ali štiri dogodke, koncert ob odprtju pa je bil videti tako, da je skupina GEF – Glasbeni eksperiment filma, ki je zatem nastopala le še nekajkrat, burleskne filme spremljala z glasbeno podlago. Redno dogajanje se je nato pričelo jeseni istega leta. »Čez poletje smo se aktivno pripravljali in zgradili majhen oder ter nekoliko uredili akustiko, a to je pomenilo, da smo strop prelepili z embalažami za jajca, kasneje pa zidove opremili še z iverko,« o začetkih pravi Bašin.

Toda program kljub vsemu ni trpel, saj je ponujal tematsko zaključene večere »drugačnih« in tedaj težko dostopnih filmov, kot denimo pregled izdelkov Rainerja Wernerja Fassbinderja, Luisa Bunuela ali Wima Wendersa, tu pa sta se udomačili tudi dve gledališki skupini. Danes priznani režiser Tomi Janežič je prav v CRMK prvič stopil na gledališko prizorišče. Najmočnejša panoga je bilo seveda glasbeno dogajanje, ki je v osnovi vedno ostajalo v nekomercialnih okvirjih, a je segalo v različne žanrske spektre, od panka do latina. Ob številnih didžejih se je na tamkajšnjem odru zvrstila večina alternativnih renomiranih bendov nekdanje Jugoslavije, med katerimi sogovornik izpostavlja hrvaške hard rockerje Majke in srbsko zasedbo Ekatarina Velika. Sicer pa kot vrhunce šteje nastope zasedb The Ex, Nomeansno in Disorder ter dveh jazz improvizacijskih kitaristov, Freda Fritha ter Eugena Chadbourna.

»Tujce smo običajno lovili na turnejah, ko so denimo v soboto imeli koncert v Ljubljani, v ponedeljek pa v italijanskem Vidmu, in da sami niso imeli stroškov z bivanjem v vmesnem času, so pri nas večinoma igrali zgolj za prenočitev. Denimo z bendom Nomeansno smo se dogovarjali šele neki petek zvečer, v soboto so nam potrdili prihod, v nedeljo pa smo že imeli koncert. In čeprav smo imeli le dva dni časa za posredovanje informacije o dogodku med publiko ter da takrat seveda še ni obstajal facebook in druga socialna omrežja, smo napolnili klub. Danes se na ta takšen način prav gotovo ne bi izšlo, saj še prireditve ne bi mogli prijaviti,« razmišlja Borut Bašin.

Nogomet ob intelektualnih idejah

Kot pojasnjuje eden tistih, ki so zagnali dogajanje v CRMK, se je klub razvil iz dejstva, da je sredi osemdesetih v Novi Gorici manjkala alternativna scena. Sicer so se že pred tem vrstili razni alternativni dogodki, ki pa so se selili iz enega v drug prostor in bili tako med seboj nepovezani. CRMK populaciji »drugačnih« ni nudil le rednega programa, temveč tudi zavetje za intelektualne ideje ali druženje ob igranju namiznega tenisa. Klub je vrata odprl tudi nekaterim družbenim gibanjem, kar pomeni, da je bil prizorišče začetnih demokratičnih premikov, vendar brez pompoznega političnega delovanja.

Borut Bašin se rad spominja še klubske nogometne ekipe, ki je na svoji prvi tekmi skorajda premagala takratnega prvoligaša NK Vozila. »Tisti turnir se je zavlekel pozno v noč in zadnja tekma, v kateri smo igrali proti izrazitemu favoritu Vozilom, se je začela šele okrog pol enih zjutraj. Dotlej ob igrišču skorajda ni bilo publike, nato pa se je iz CRMK začela valiti množica gledalcev, ki sicer običajno niso zahajali na športne prireditve, kot denimo pankerji. Dolgo časa smo vodili, a so nas nasprotniki na koncu vseeno s tesnim izidom premagali.«

Entuziazem kot gonilna sila

S sosedi in širšo javnostjo nikoli niso imeli večjih konfliktov, pravi sogovornik, problematično je bilo le, ker je prvotno vhod v podzemlje potekal pod bloki, saj so obiskovalci pod okni okoliških stanovanj pogosto zganjali hrup, a je bila ta težava s časom odpravljena. Zlato dobo je CRMK doživel med leti 1985 in 1987 ter bil leta 1986 tudi nagrajen z zveznim mladinskim priznanjem kot eden boljših mladinskih klubov v nekdanji Jugoslaviji. Zatem je število obiskovalcev nekoliko upadlo, ponovno se mu je priljubljenost dvignila v začetku devetdesetih, ko se je začel nagibati tudi k nekoliko bolj komercialnemu programu in ga je zasedla skejterska populacija. »Takrat smo se skejterji na tem koncu prvič organizirali in se kot subkultura povezali v nek klub,« pojasni današnji direktor Zavoda Masovna Edvin Pozderović, sicer tudi eden tistih, ki so skejtersko kulturo pripeljali na Goriško.

Pa vendar je sredi devetdesetih CRMK začel usihati in leta 1996 zaprl vrata, na njegovih vsebinskih temeljih je nekaj let kasneje na drugi lokaciji zrasel Zavod neinstitucionalne kulture Masovna. Kolikor se Borut Bašin spominja, se je zgodba končala, ker bi bilo potrebno prostor temeljito prenoviti, pa tudi, ker naslednje generacije niso kazale interesa po prevzemu vodenja. »Največja razlika med današnjim časom in obdobjem, ko smo odprli CRMK, je entuziazem. Mi smo delali predvsem na njegov pogon, saj sem sam denimo stregel pijačo, pripravljal program in obenem vrtel glasbo, za nič od tega pa nisem prejemal honorarja,« sklene starosta goriške alternativne scene.