Igra, ki so jo prvič organizirali leta 2006 v San Franciscu, se tradicionalno prične, ko mesto zajame noč. Udeleženci se zberejo na oznanjeni lokaciji, kjer dobijo zemljevid s kontrolnimi postajami. Na roke si privežejo moder trak, cilj igre pa je obiskati vseh pet kontrolnih točk in čim hitreje uspešno opraviti zastavljene naloge. Zmaga tisti, ki prvi pride do cilja, ne da bi ga medtem ulovil predstavnik skupine lovilcev z rdečimi trakovi. Igralci, ki jih lovilci ujamejo, izpadejo iz osnovne igre, modri trak pa morajo zamenjati za rdečega, s čimer se na lov za preostalimi odpravijo tudi sami.
Kombinacija igralcev z modrimi in rdečimi trakovi je že pred začetkom igre obetala vznemirljivo vzdušje, ki ga kroji mešanica tekmovalnosti, adrenalina in paranoje. Kaj so si mislili naključni mimoidoči, ki so videli skupine mladih in mladih odraslih, med skrivanjem in lovljenjem po ljubljanskih ulicah, pa lahko zgolj ugibamo. Tudi srečneži, ki smo si tokrat uspeli rezervirati sicer brezplačne karte, še pred začetkom nismo povsem vedeli, kakšna noč je pred nami.
(Foto: Klemen Humar)
Še nekaj trenutkov pred začetkom je bilo med navzočimi možno zaznati precej širok razpon razpoloženja, ki je segal od tistih, ki so bili izjemno motivirani in so prišli oblečeni v športno opremo, do tistih, ki so prišli predvsem zaradi zabave in se niso preveč obremenjevali z rezultati. Da gre predvsem za hlinjeno nemotiviranost, pa se je izkazalo v prvih sekundah po uradnem znaku za štart. Začelo se je z nekaj posamezniki, ki so počasi iz hoje prešli v tek. Nato so se jim pridružili še drugi, dokler se celotna tisočglava množica ni kot človeški plaz vsula proti podhodom pod celovško cesto.
Orientacija je bila v kaotičnem vrvežu, med izmikanjem parkiranih koles in prestrašenim iskanjem tekmovalcev z rdečimi trakovi v hipu izgubljena. Večina udeležencev se je na pot odpravila v manjših skupinah prijateljev, a so se mnogi že v uvodnih trenutkih izgubili in nato našli šele s pomočjo mobilnih telefonov, ko se je uvodna napetost polegla. Koliko udeležencev je izgubilo modri trak že na samem začetku, sicer ni znano, a že v prvih minutah je postalo jasno, da bo med igro treba računati na pomoč neznancev, s katerimi si se zaradi spleta okoliščin na različnih odsekih najmanj dvanajst kilometrov dolge poti znašel v skupini. Brez sodelovanja in gibanja v skupinah je bilo skoraj nemogoče premagati progo. Še posebej v nadaljevanju, ko je vse več udeležencev modre trakove zamenjalo za rdeče.
(Foto: Klemen Humar)
Poti do vseh petih kontrolnih točk, ki so jih vodili Klub evropskih študentov, Impro liga, okrepčevalnica Repete, Cirkokrog in društvo Doum, so iz minute v minuto postajale vse manj prehodne. Tisti, ki so izbirali najkrajše in najbolj očitne poti, so se najhitreje pridružili vrstam lovilcev. Bolj premišljeni so nevarnejše predele premagali z javnim prevozom, ki je veljal za varno točko, spet tretji pa so poskušali lovilce prelisičiti z bolj intimnim poznavanjem ljubljanskih uličic in skrivnih poti. Zaradi raznolikih pristopov in razkropljenosti tekmovalcev, pa so se izkušnje dneva od tekmovalca do tekmovalca precej razlikovale. Od osamljenih volkov do človeških jat, vsak je dan zaključil s svojevrstno zgodbo.
Nekateri smo se že hitro morali posloviti od sopotnikov, kdor se ni odločil za potovanje z javnim prevozom, pa je najbolj napet del večera doživeli med potjo čez Ljubljanski grad. Slabo osvetljene gozdne steze v hrib, brez velikih možnosti za beg so neprestano porajale željo po umiku s poti in nadaljevanju skozi gozd. Tovrstne odločitve so se obrestovale še posebej ob spustu proti ljubljanski tržnici, saj so bile Poljane ena najbolj nevarnih con. Osvetljena planota Ljubljanskega gradu pa je predstavljala idealni prostor za izločevanje nepozornih tekmovalcev.
Kljub vsem naporom in pretkanosti se do zadnje kontrolne točke na Hrvatskem trgu ob še tako dobrem poznavanju Ljubljane bržčas ni dalo priti drugače kot z avtobusom, saj so lovilci uspešno zasedli vse mostove čez Ljubljanico in ustvarili neprebojni zid. Tistim, ki je uspelo premagati tudi to oviro in nato še varno priti do cilja na ploščadi pred Narodnim muzejem na Metelkovi, gre vsa čast in slava. Od skupno več kot tisoč tekmovalcev, jih je z modrim trakom na cilj uspelo priti zgolj 231. Ne glede na osebni uspeh pa so bile reakcije udeležencev izredno pozitivne. »Kdaj bo naslednjič?« je bilo eno pogostejših vprašanj tudi s strani tistih, ki se tokrat niso uspeli udeležiti.
