Naša življenja se vse bolj vrtijo okoli računalniških zaslonov. Pisarniško delo zahteva, da pred njim preživimo praktično ves delavnik, ko zapustimo službo, pa pogled pogosto zgolj preusmerimo na zaslon našega pametnega telefona – in tudi doma precej časa preživimo pred zasloni tablic, računalnikov ali televizije. Da ima tak način življenja lahko negativne posledice, se opozarja že dalj časa, v zadnjem obdobju pa je videti, da so tudi ljudje sami ugotovili, da pasivno sedenje pred zasloni ne vodi nikamor.
Naveličani sedenja pred zaslonom
Tudi analitiki že nekaj časa opažajo, da se mladi vse manj zanimajo za družbena omrežja, kot je facebook, in se vse bolj navdušujejo nad novimi spletišči, ki od njih zahtevajo neke vrste aktivnost. Komunikacija s svetom ne poteka več prek plehkega objavljanja slavnih citatov ali navdihujočih fotografij in videoposnetkov, ki so jih ustvarili drugi. Vse več mladih želi aktivno poseči v proizvodnjo vsebin, kakršne so v preteklosti zgolj posredovali. Zato v svetu družabnih medijev prihaja do vse večje relevantnosti Instagrama in podobnih platform, ki uporabnika na zvijačen način prisilijo zapustiti zaslon, da bi se odpravili v življenje, četudi zgolj do bližnjega hriba, restavracije ali svoje kuhinje.
Podobno se že več let dogaja na področju videoiger, kjer se vse več pozornosti posveča integraciji telesnega gibanja, že pred tem pa so po velikih svetovnih mestih začeli prirejati vsaj za naključne mimoidoče izredno nenavadne dogodke. Ulice, ki so bile običajno ob koncih tedna vajene zgolj popivanj, so zajele množice, ki so se lovile z laserji, ob drugih priložnostih so se spremenile v prizorišče spopadov med zombiji in populacijo, ki poskuša zajeziti širjenje njihove epidemije, od običajnih flash mobov in podobnih intervencij v javni prostor pa so tovrstni dogodki pogosto odstopali tudi po zaslugi precej večjega števila udeležencev.
(Foto: Klemen Humar/arhiv organizatorjev)
Nov pogled na vsakdanje okolje
Ena od različic urbanih iger, kot se tovrstni dogodki imenujejo, je tudi Journey to the End of the Night (Potovanje na konec noči). Ta bo 21. marca prvič zajela tudi slovenska tla, udeležbo na dogodku Journey to the End of The Night Ljubljana pa je že v prvih treh dneh od objave na facebooku potrdilo več kot tisoč ljudi – in število še vedno raste. Dogodek organizira skupina prostovoljcev, udeležba pa je brezplačna.
Ko sem spoznal pobudnico, v Ljubljani živečo Poljakinjo Natalio Skoczylas, sem jo vprašal, če je tudi sama postala navdušena nad urbanimi igrami zato, ker gre za vrnitev izpred zaslonov nazaj na ulice? Odgovorila je pritrdilno, a dodala, da urbane igre ponujajo še precej več kot zgolj alternativo življenju pred zaslonom in igranju videoiger.
»To je eden od dejavnikov,« pojasni Natalia, »in v resnici je zelo pomemben. Urbane igre nas prisilijo, da smo aktivni na prostem, tudi če nismo ravno športni navdušenci. Prisilijo nas v interakcijo z okoljem, ki ga poznamo oziroma si domišljamo, da ga. Vendar je pomembno tudi, da nam tovrstne igre omogočajo vzpostavljati vezi s kraji, kjer smo, in nas prisilijo spoznavati nove ljudi, ko se moramo z njimi pogovarjati, da bi dobili za igro pomembne podatke, ali ko moramo sodelovati, da bi uspešno izpolnili naloge. Vse to nas zopet navaja na družabnost in razkriva, kako pomemben element naših življenj in doseganja ciljev je sodelovanje.«
Nenavadne nočne naloge
Igra, ki so jo prvič organizirali leta 2006 v San Franciscu, se začne, ko mesto zajame noč. Udeleženci se zberejo na dogovorjeni, šele tega dne oznanjeni lokaciji, kjer dobijo zemljevid s šestimi kontrolnimi postajami. Na roke si pritrdijo moder trak, cilj igre pa je obiskati vseh šest kontrolnih točk in tam v zameno za uspešno opravljeno nalogo dobiti štampiljko. Natalia priznava, da bodo naloge nenavadne, a naj udeležencev ne skrbi, saj ne bodo preveč zahtevne.
Zmagal bo tisti, ki bo prvi uspel opraviti vse naloge in priti na cilj, da pa vse le ne bi bilo preveč preprosto, bo v igri sodelovala še skupina udeležencev z rdečimi trakovi. Njihova naloga je ujeti čim večje število modrih trakov. Igralci, ki jih lovilci ujamejo, izpadejo iz osnovne igre, modri trak pa morajo zamenjati za rdečega, s čimer se na lov za drugimi igralci odpravijo tudi sami. Nagrado tako prejme tudi najuspešnejši lovilec, torej tisti, ki uspe zbrati največje število modrih trakov.
Kombinacija igralcev z modrimi in rdečimi trakovi igro začini z dodatnim čarom, saj udeležence že zelo hitro zajame tista posebna mešanica tekmovalnosti, adrenalina in paranoje, zaradi katere bodo naključni mimoidoči na ulicah Ljubljane tisti večer najverjetneje dobili občutek, da so zašli v apokaliptični paralelni svet.
(Foto: Klemen Humar/arhiv organizatorjev)
Pomembni tudi sreča in iznajdljivost
Igro sicer običajno zaključi zgolj 20 odstotkov udeležencev, ena od ovir pa je vsekakor dvanajst kilometrov dolga proga. Če temu dodamo še bežanje pred vse večjim številom lovilcev, si lahko predstavljamo, da bi dogodek lahko predstavljal veliko preizkušnjo za našo telesno pripravljenost. Vendar Natalia Skoczylas poudarja, da za zmago ni odločilna zgolj dobra fizična pripravljenost, saj so med tistimi, ki uspešno zaključijo igro, pogosto tudi taki, ki se ne ukvarjajo s športom. Uspeh je namreč precej odvisen tudi od sreče, volje, intuicije in iznajdljivosti, pomaga pa tudi dobro sodelovanje med udeleženci.
Natalia se sicer z urbanimi igrami ukvarja že dalj časa in ocenjuje, da postajajo vse bolj razširjene, čeprav so desetletje po prvih večjih dogodkih še vedno predvsem del podzemne kulture. Temu primerni so bili tudi začetki organizacije dogodka v Ljubljani. Prve tri mesece je le s težavo našla ljudi, ki bi imeli posluh za njeno zamisel, nato pa je prek skupnih poznanstev navezala stik s Petro Ravbar. Z združenimi močmi sta zamisel pognali v tek, zanimanje in pomoč pa so jima sčasoma ponudili tudi v Kinu Šiška. Za končno izvedbo bo ekipo sestavljalo okoli 20 prostovoljcev, ki so po objavi dogodka na facebooku pokazali precej zanimanja.
Tudi sicer je Natalia Skoczylas izredno navdušena nad odzivom, ki ga je projekt, za katerega še pred meseci mnogi niso kazali veliko zanimanja, doživel na facebooku. »S facebookom seveda nikdar ne veš, pri čem si,« pojasnjuje. »Lahko se dogodka na koncu udeleži tudi zgolj deset ljudi. A ko smo nekega večera med druženjem pripravljali načrt, smo upali, da bo zanj izvedelo sto ljudi. Zato si lahko predstavljate, kako je bilo, ko se jih je po treh dneh prijavilo že več kot tisoč. Število potrjenih udeležencev trenutno presega vse izvedbe Journey to the End of the Night, ki jih poznam. Če se bodo na koncu udeležili vsi, bomo verjetno podrli Guinnessov rekord. Vsaj kar zadeva odstotek prebivalstva.«