Pisalo se je leto 2004 in Severa Gjurin je z bratom Galom, multiinštrumentalistom in tekstopiscem, ter drugimi mojstri, zbranimi pod imenom Olivija, med poslušalce poslala ploščo Med moškim in žensko. Tej so sledila sodelovanja s številnimi glasbeniki. Ustvarjalne vezi je spletla z Vladom Kreslinom, skupino Laibach in Dejanom Lapanjo pa tudi z novimi Niet, kjer je našla skupni jezik s producentom Borutom Činčem in njegovimi hammond električnimi orglami, ki jih tudi Činč hrani še iz nekih drugih časov, ko so razgrajale z legendarnimi Buldožerji.
Ne dolgo tega sta skupaj s Činčem izdala prav posebno ploščo ekspresivne in meditativne glasbe, naslovljeno preprosto Časovne skice. Severa Gjurin je asketski glasbeni podobi priključila diskretne zvoke kitare in potovanje vase se je lahko začelo. Junija bodo sledili koncerti pa tudi njen angažma ambasadorke arheoloških parkov Slovenije.
Začniva na začetku. Z bratom Galom sta bila prav gotovo deležna dobre vzgoje srca. Kako so vam starši skozi odraščanje približevali umetnost?Da ne bo zvenelo preveč kičasto in da si ne bo kdo morda predstavljal, kako sedi vsa naša družina uglajeno in strumno ob klavirju, bom rekla takole. Starši so v sebi vselej imeli in še vedno negujejo prostor za kulturo in umetnost.
So tudi starši umetniške duše?Bolj kot to, ali se nekdo ljubiteljsko ali profesionalno ukvarja z umetnostjo, je pomemben pristen odnos, ki ga ima do ustvarjanja, to vrlino imata oba. Mama Zdenka recimo veliko slika, vendar po poklicu ni slikarka. Ustvarja odlične slike z oljem, akrilom in svinčnikom, razstavlja pa jih le za družino. Včasih pomislim, da sem se prav od očeta Velemirja, ki nam je pel in je poln glasbe, pa tudi od njegove filmske vloge Kekca (zaigral je v drugem filmu o Kekcu leta 1963, op.p.) naučila, da dobro poješ in zazveniš takrat, ko si sproščen, odprt in vesel. Z obema sem se veliko pogovarjala o umetnosti, o glasbi.
Vse to je očitno obrodilo sadove. A medtem ko čevljarja ali prodajalca običajno ne vprašamo, ali lahko živi od svojega dela, za umetnike včasih obvelja, da se ukvarjajo z nekakšnim prostočasnim konjičkom. Vendar se tudi v Sloveniji da živeti od ustvarjanja dobre glasbe, mar ne?Ob bok vprašanju, ali lahko živiš od petja, bi danes navsezadnje lahko postavili marsikaj, tudi arhitekturo. Se lahko po propadu gradbenega sektorja preživljaš kot arhitekt? Sama sem kar iznajdljiva. En dan imam likovno delavnico, naslednji dan nastop za kakšno podjetje, tretji dan koncert. Imam srečo, da je moje srce med popom, jazzom in rockom.
Zasedba Olivija je našla svoj zvok prav na tem presečišču. Slovenski popularni glasbi je znova vdahnila izvirnost, kakovost, zapeljivost. Pa tudi jasnost izvedbe in občutkov, ki stojijo zadaj.Moram reči, da me je Olivija izoblikovala v pevko. To dolgujem bratu Galu. Pojem tudi nekaj komadov, pri katerih sem sama glavna avtorica, recimo Ti si moje srce in skladbo Mlini in vetrovi, za katero je tekst napisal Rok Vilčnik. Moj novi singel Kakor da se nič ni zgodilo sva pred kratkim napisala skupaj z Galom. Presrečna sem, da se lahko razvijam kot izvajalka in vse bolj tudi kot avtorica.
Vilčnik je pisal besedila za zasedbo Patetico. Vokale je izvrstno odpela Nika Perunović, ki je po izobrazbi prav tako likovna pedagoginja. Kakšno naključje je to?Z Niko sva se pogovarjali o tem in sva ugotovili, da sva med ustvarjanjem glasbe, pa tudi na odru, malce poglobljeni vase. Likovniki smo malo introvertirani. Ko pojemo, se mi zdi, moramo iz sebe potegniti ravno nasprotno – če ne gre drugače, iz pete potegnemo ekstravertiranost, ker jo potrebujemo na odru, razmišljam. Z oblikovne šole recimo prihaja tudi Vesna Zornik, pevka Katalene.
Kako je padla odločitev za študij likovne umetnosti in pedagogike?Po koncu srednje oblikovne šole sem tuhtala, kam naj se podam. Obenem sem vedela, da me likovnost zanima. Zanimalo me je slikarstvo in kiparstvo, potem sem se odločila za likovno pedagogiko. Najbolj suvereno se počutim v risbi in figuraliki.
V filmu Hit poletja vaš glas, ki ste ga posodili glavni junakinji, pooseblja ovinkasto zgodbo o uspehu, odraščanju in tem, kaj je v življenju zares pomembno. Glavna junakinja se naenkrat odloči, da želi peti, in pusti študij. Vi ste študij končali, postavili ste razstavo, ki je gostovala po Sloveniji. Naredili ste tudi nekaj kipov.Drži, vendar moram reči, da se nikakor nimam za kiparko. Da sem slikarka, sprejmem, najraje pa imam naziv likovnica. Vedno sem vedela, da je moja pot likovna in da se obenem nočem odpovedovati glasbi. A ta zahteva celega človeka. Tudi cikel, ki sem ga pred leti razstavljala, se je posvečal glasbi in glasbenikom v risbi in sliki. Zadnja leta na likovnem področju ne ustvarjam skoraj nič. Morda bi tudi zdaj lahko speljala kakšno razstavo, a mislim, da bi potrebovala še »drugo oko«, da iz mojih precej eklektičnih podob pomaga izbrati tiste prave.
Letos z akustičnim triom pripravljate koncerte, obeta se tudi nova plošča.Fante, s katerimi sem sodelovala že prej, sem povabila k sodelovanju, ker želim z ustvarjalci, ki jih nadvse cenim, narediti ploščo s stalnim zvokom. Koncerte bomo bolj zgoščeno imeli jeseni. Igramo avtorske komade, novejše in starejše, komade od Olivije do Neila Younga. Med njimi tudi pesem kontrabasista Žige Goloba Muzika za babice.
Sodelovali ste z mnogimi glasbeniki, med drugimi tudi z novimi Niet. Vaš priljubljen bend iz srednje šole, a ne le vaš...Vesela sem, da sem sodelovala z Nieti, ki so zame pomemben del kulture. Popularna kultura je bolj pomembna, kot si mislimo: vsakodnevno utrjuje občutke in jezik. Vse to nas gradi kot ljudi.
V Niet sta se spoznala tudi s Činčem. Kako sta od projekta Hendrixovih priredb zaplavala v duhovno in meditativno glasbo, ki jo prinašajo Časovne skice?Mislim, da je nekaj potrkalo na duhovna in emocionalna vrata in sva jih, se mi zdi, samodejno odprla.
Pesmi so nastajale v nočnih uricah. Menda naj bi jih nekateri uporabljali skorajda kot zdravilo, kot pomirjevalo.Ne vem, če so to ravno mnogi, sva pa iskreno vesela, da obstaja posluh za ploščo. Terapevtsko vrednost jemljem kot sestavni del umetnosti in zvok Časovnih skic lahko pomirja, kakor hladnejše barve umirijo utrip. Glede na to, da nam prodajajo nezrelo sadje in zelenjavo in nam s tem vežejo roke, z vedno manj vitamini in minerali, in da zdravila tlačijo v lekarne in pod ključ, nam morda ostane le še glasba, da presežemo multinacionalke in prefinjen sistem, ki nas dela bolne, da nas lahko potem zdravi.
Aktivni ste tudi kot ambasadorka arheoloških parkov Slovenije. Kaj boste počeli v tej vlogi?V tej vlogi sem po dogovoru z Narodnim muzejem Slovenije. Kot ambasadorka arheoloških parkov vabim gledalca, da si ogleda potujočo razstavo, katere del je tudi moj obraz med izkopaninami. Vprašanja, ki so bistven del projekta, so, kako ohranjati dediščino in kako tržiti kulturo v najboljšem pomenu besede. Če so nekje ostanki stare rimske vojaške utrdbe, obenem pa težko v bližini kupiš sladoled, to ni najbolj razumno. Če grem še naprej: država bi morala razumeti, da več ko je koncertov, več davkov lahko pobere. Enako velja za avtorske in sorodne pravice in za ves kulturni trg.
