Pred dnevi predstavljeno delo Boga ZupančičaLjubljanska inženirska zbornica 1919–44 je prva knjiga o Ljubljanski inženirski zbornici (LIZ) in njenih pooblaščenih inženirjih in arhitektih v Dravski in Primorski banovini Kraljevine SHS ter pozneje Jugoslaviji. V njej avtor prikaže, kako se je izgrajevala slovenska tehnična inteligenca in v kakšnih institucionalnih okvirih je delovala od prvih povezav v Avstro-Ogrski. Leta 1913 so namreč postali slovenski inženirji del večnacionalne inženirske zbornice v Trstu, samostojna Ljubljanska inženirska zbornica pa je bila ustanovljena leta 1919.
Po vojni izgubljen arhiv
Kot pravi Bogo Zupančič, je vzrokov, da o tedanji zbornici vemo le malo, več. Eden pomembnejših je ta, da se je arhiv LIZ izgubil in se je ohranilo le nekaj malenkosti. »Povojna generacija arhitekturnih in umetnostnih zgodovinarjev ter drugih kronistov se s to temo ni ukvarjala, ampak je obravnavala bolj oblikovne prvine najpomembnejših stavb, najodmevnejše dogodke in najboljše arhitekte,« povzame. S pomočjo izjav sorodnikov, podatkov, ki jih je pridobil iz različnih arhivov, strokovnih člankov in poročil o delovanju takratne LIZ je poskušal sestaviti mozaik zgodbe o slovenski tehnični inteligenci tistega časa.
Po njegovih domnevah naj bi se arhiv LIZ odtujil tam nekje po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do sprememb družbenega sistema. »Slovenska tehnična inteligenca je bila iz različnih razlogov večkrat v napoto trenutnim oblastnikom. Inženirje in arhitekte je bilo zaradi njihovega znanja in široke razgledanosti na svojo stran mogoče pridobiti le tako, da se jih je prepričalo z argumenti, teh pa največkrat ni bilo,« razmišlja avtor.
Spomini so še vedno živi
»Zanimivo je, da so podobno kot danes tudi v letu 1934 razmišljali, kako pospešiti naložbe v ceste in drugo infrastrukturo, ki jo morajo graditi slovenska podjetja brez posrednikov, in čutili potrebo po večji regulaciji pooblaščenih inženirjev za javne gradnje. Temu so sicer nasprotovali obrtniki, ki so lahko do tedaj sami izdelovali projektno dokumentacijo za gradnje v lastni režiji,« pojasni predsednik Inženirske zbornice Slovenije Črtomir Remec. Delovanje predvojne zbornice lahko razdelimo na tri vsebinsko zaključena obdobja. Iz prvega šestletnega obdobja, ki je trajalo od nastanka zbornice do leta 1925, je ohranjenih le malo zapiskov; znano je, da je bilo takrat članstvo zbornice maloštevilno. V drugem obdobju, ki je trajalo do leta 1933, je postajala zbornica vse bolj vpeta v jugoslovansko inženirsko stvarnost. V tem obdobju je začelo članstvo polagoma naraščati; predsednik LIZ je bil Milan Šuklje. V zadnjem obdobju, ki se je končalo zaradi vojne vihre, je bil osrednja osebnost zbornice njen predsednik Milko Pirkmajer. Takrat se je delo v zbornici v veliki meri profesionaliziralo in se približalo članstvu. Na žalost noben predstavnik predvojne zbornice ni več živ, zato se takratnega delovanja zbornice in pomena inženirskega poklica najbolje spominjajo sorodniki inženirjev.
Edo Pirkmajer, sin Milka Pirkmajerja, se tako še živo spominja, kako je bil očetov tajnik Maks Veselko reden gost pri njih doma; vedno je prišel s kupom papirjev, potrebnih podpisa. Poleg tega pa mu je v spominu ostal živ tudi odnos takratne družbe do inženirjev: »Inženir je bil takrat zelo ugleden, imeniten poklic, in vse so naslavljali z gospodom inženirjem. Prisotno je bilo tudi razlikovanje od arhitektov. Arhitekt je bil nosilec ideje, ampak tisti, ki jo je na koncu podpisal, je bil gradbeni inženir.« Sklenil je še z navezavo na današnji čas: »Takrat sta bili v inženirski zbornici prisotni dve bistveni ideji: strokovnost in etika poslovanja. Menim, da je cenjenje stroke in korektnosti bistveno tudi za današnji čas.«
