Združeni narodi so minuli teden objavili dokument o izkoriščanju dna v zahtevnih razmerah globokega morja pod 1500 metri globine oziroma v mednarodnih vodah. Delovni dokument, ki še nima končne veljave, predvideva podelitev licenc za izkoriščanje rud na morskem dnu čez tri leta in ustanovitev rudarskega inšpektorata, ki bo nadziral potek izkoriščanja teh težko dostopnih, a domnevno zelo obilnih naravnih bogastev. Mednarodni urad za morsko dno (ISA), ki deluje v okviru OZN, v dokumentu navaja, da ga k spodbujanju rudarjenja napeljuje več dejavnikov, pet pa je glavnih: dramatična rast povpraševanja po kovinah, dramatična rast cen kovin, visoka donosnost rudarskih podjetij, upad zemeljskega izkopa niklja, bakra in kobaltovega sulfida ter napredek v tehnologiji.
Papua Nova Gvineja utira pot
Rudarjenje na morskem dnu sicer ni novost, vendar je bilo do zdaj omejeno na manjše globine. Lani je Papua Nova Gvineja kot prva država na svetu podelila dvajsetletno licenco za rudarjenje na dnu globokih voda v svojem teritorialnem morju, in sicer kanadski družbi Nautilus Mineral. Ta bo z globine 1600 metrov na ladjo na površju dostavljala kamnine, bogate z bakrom in zlatom, dovoljenje pa je dobila kljub hudemu nasprotovanju okoljevarstvenikov. Priprave bodo trajale predvidoma poltretje leto, ko bo postopek enkrat stekel, pa naj bi na leto na površje prepeljali 1,3 milijona ton kamnine, ki bo vsebovala 80.000 ton bakra in 5,5 tone zlata.
Ker gre za prvi takšen komercialni projekt, ga budno spremljajo mnoga druga podjetja, ki se želijo podati po enaki, potencialno zelo dobičkonosni poti. Na morskem dnu je v kamninah po ocenah skritih na stotine milijonov ton kovin, po katerih povpraševanje narašča zaradi potreb sodobnih industrij, kot sta računalniška ali telekomunikacijska. Gre za kobalt, cink, baker, zlato, srebro, mangan in druge kovine. Pri postopkih ne gre za klasično rudarjenje, ampak za pobiranje kamnin z morskega dna oziroma za strganje sedimentov z morskega dna, predvsem v Tihem oceanu, kjer so posebej bogata območja. Največja ovira so izredno zahtevne razmere. Zaradi velikanskega pritiska se človek lahko tja spusti le s podmornico ali dogajanje nadzoruje in usmerja z vodenimi plovili – roboti. Ko se je leta 2010 v Mehiškem zalivu zgodila nesreča na naftni ploščadi podjetja BP, so potrebovali 87 dni, da so namestili čep in ustavili iztekanje nafte iz vrtine na globini 1600 metrov. Pritisk je izziv tudi za tehnologijo, ki pa napreduje. Če se je nekoč zdelo neverjetno, da bi nafto ali zemeljski plin črpali iz vrtin nekaj tisoč metrov pod morsko gladino, je to zdaj razširjen postopek. Rekordna vrtina se začne na morskem dnu 2600 metrov pod gladino. Vendar je rudarjenje zahtevnejše od črpanja nafte, saj je rudnino težje prepeljati na površino kot tekočino. Najbolj obetavni sta dve metodi: prva je podobna tekočemu traku, po katerem na ladjo na gladini in nazaj potujejo posode z rudnino, druga pa je sistem cevi, po katerih posesajo material na površje.
Okoljevarstveniki svarijo
Države imajo pravico podeljevati licence za rudarjenje na morskem dnu znotraj svoje izključne ekonomske cone, ki sega dvesto milj od obale. V mednarodnih vodah pa pristojnost pade pod ISA, kot določa konvencija OZN o pomorskem mednarodnem pravu. ISA je že določila pravila raziskovanja morskega dna in podelila sedemnajst licenc, vse v Tihem oceanu. Ni pa še določila pravil izkoriščanja, vključno z okoljevarstvenimi in finančnimi vidiki, kar naj bi storila do leta 2016.
Iz delovnega dokumenta so sicer vidne nekatere smernice – med drugim bi morala podjetja, ki bodo dobila licence, iz dobička financirati različne projekte v dobrobit človeštva, ki zadevajo varovanje morja in morskega življenja. Vprašanje pa je, ali bo to pomagalo omehčati okoljevarstvenike, ki že zdaj nasprotujejo rudarjenju na dnu globokega morja zaradi strahu pred vplivi na morsko življenje in oceane. »Vulkanskih sistemov na morskemu dnu, ekosistemov v globokem morju in onesnaževanja zaradi rudarjenja v globokem morju še ne razumemo dovolj dobro. Zato je nemogoče napovedati posledice vsakega posameznega projekta, kaj šele vsega rudarjenja,« pravijo v Kampanji proti rudarjenju v globokem morju, v kateri sodelujejo organizacije iz Kanade, Avstralije in Papue Nove Gvineje. Zavzemajo se za ustavitev projekta Nautilus Mineral in vrsto preventivnih ukrepov, za študij in možnost širšega soodločanja, preden bi takšni projekti dobili licenco. Britanski morski znanstvenik dr. Jon Copley z univerze v Southamptonu pa je za BBC dejal, da človeštvo oceanov nima v lasti, da bi z njimi lahko počelo, kar se mu zaljubi, ampak ima odgovornost, da jih varuje. »Nismo se ravno izkazali s premišljenim ravnanjem, ko gre za deževni gozd ali bizone. Zato je vprašanje, ali bomo tu znali ubrati pravo pot.«
