Ilegalne ciklostilne tehnike so med vojno na slovenskem ozemlju delovale od leta 1941. Med drugim so izdajali tudi Partizanski dnevnik, edini tiskani dnevni časopis, ki ga je izdajalo katero odporniško gibanje v takratni okupirani Evropi. Tiskana slovenska beseda je imela po besedah zgodovinarja Sama Bevka med vojno še posebno vlogo na Primorskem, ki je bila več kot dve desetletji izpostavljena fašistični raznarodovalni politiki. Tako tudi ni bilo naključje, da je bil nekaj časa urednik Partizanskega dnevnika tudi pisatelj France Bevk.
Tradicijo nadaljujejo v zamejstvu
To tradicijo pa še danes, ne brez težav ter z veliko truda zaposlenih, nadaljuje Primorski dnevnik iz Trsta. »Skupno so v partizanski tiskarni Slovenija natisnili 313 različnih izdaj v 1,394.000 izvodih. Že to dejstvo je dovolj zgovorno, da lahko narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda označimo kot eno najbolje organiziranih odporniških gibanj v Evropi in ga enakopravno postavimo ob bok zmagoviti protifašistični koaliciji,« dodaja Bevk.
Prva številka Partizanskega dnevnika je izšla v vasi Zakriž nad Cerknim 26. novembra 1943 in sicer v 400 ciklostiranih izvodih. »Sprva je bilo to glasilo Triglavske divizije, v letu 1944 se je preoblikovalo v glasilo IX. korpusa, pozneje pa Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte. Razmnoževali smo ga v šestih ciklostilnih tehnikah. Ciklostilne tehnike pa niso mogle zadostiti vsem potrebam,« se dogodkov spominja Dušan Fortič iz Kopra, eden urednikov Partizanskega dnevnika.
Moderna tiskarna v skriti grapi
Ker so bile potrebe po tiskanem materialu vse večje, se je partizansko vodstvo odločilo postaviti moderno tiskarno. Prostor zanjo je našel Peter Kogej z Ogelc pod Vojskim, in sicer pod robom Vojskarske planote v grapi V studencih na nadmorski višini 805 metrov. Tam so postavili šest barak: električno centralo, strojnico, kuhinjo z jedilnico, stavnico, knjigoveznico in stranišče. Pravi podvig je bil nakup stroja. V Milanu ga je za milijon lir z denarjem Osvobodilne fronte kupil Ladko Špacapan, v Vipavsko dolino pa po srečnem spletu okoliščin mimo nemških straž po letalskem alarmu pri Padovi pripeljal goriški avtoprevoznik Doljak.
»Iz Vipavske doline smo razstavljen tiskarski stroj z vozom prepeljali na Vojsko. Od tam smo ga na roke prenesli do mesta tiskarne. Bil je izredno težak in v strmi grapi smo ga potiskali od bukve do bukve,« je dogodke izpred 70 let povezal 92-letni Štefan Erjavec iz Šebreljskega vrha, ki danes živi v Kopru. »Vse je potekalo v veliki tajnosti. Nemci so kar nekajkrat prišli blizu, vendar nas na srečo niso odkrili. Objekte tiskarne smo zelo hitro postavili,« je še dodal Erjavec, ki je med vojno z Vogrskega do kurirske postaje na Vojskem nosil tudi težke svinčene tiskarske črke.
»Moj stroj – in del mladosti!«
»To je moj stroj,« je ob prihodu v barako nekdanje tiskarne vzkliknila 86-letna Evgenija Srečka Vovk (Furlan) iz Prvačine v spodnji Vipavski dolini. »Še enkrat sem želela videti kraj, kjer sem pustila del mladosti. Z menoj so prišli otroci in vnuki. Ko je čas, jim pripovedujem o vojni in radi prisluhnejo mojemu pripovedovanju. V partizanih sem doživela tudi najlepši trenutek v življenju. To je bilo leta 1945, ko so prišli kurirji in povedali, da je konec vojne.«
Evgenija je živela z nono in stricem, kajti starši so umrli. Dom so jim požgali. V partizanih je bila ranjena in po tistem, ko si je opomogla, so jo poslali v tiskarno. »Delali smo po osem ur, nato je bila izmena. Tiskali smo tudi ponoči. V tiskarno so prihajali kurirji po tiskane izvode, nam pa so prinašali hrano. Vse je bilo v veliki tajnosti. Odvisni smo bili od dobrih ljudi. Ko sem zbolela, so me najprej odpeljali v bolnišnico Franja, nato pa v Pavlo. Pozneje so me premestili v drugo tiskarno, kajti v tiskarni Slovenija je bilo veliko vlage. Ko smo pripravljali tiskarno Doberdob, smo bili večkrat v nevarnosti, kajti naokoli so hodili številni četniki, ki so se že umikali proti zahodnim mejam.« Furlanova (Vovkova) je po osvoboditvi odšla v Trst. »V Trstu je še tekla kri. Delala sem v tiskarni. Po pol leta so nas Američani dobesedno spodili z mesta. Pa tudi sicer so nas v tiskarnah zelo kontrolirali.«
Avtentični pomnik vojne
Prva številka Partizanskega dnevnika je iz tiskarne Slovenija prišla 18. septembra 1944. Na dan so v njej natisnili med 4000 in 7000 izvodi dnevnika, tiskali pa so tudi druge časopise, brošure, letake, lepake, ovitke. Za nemoteno delovanje tiskarne je skrbelo od 40 do 50 članov osebja. »Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Leta 1957 je skrb zanjo prevzel Mestni muzej Idrija. Do današnjih dni se je ohranila kot eden najbolj avtentičnih pomnikov iz časa druge svetovne vojne. Muzej še hrani 260.000 kosov črk, ki so jih potrebovali za tisk,« je ponosna direktorica idrijskega muzeja Ivana Leskovec, ki je tudi razkrila, da za tiskarno pripravljajo konservatorski načrt in upajo, da bo kmalu dočakala temeljitejšo obnovo.
Konec januarja in v začetku februarja letos so zaradi žledoloma podrta drevesa močno poškodovala dostopni poti v tiskarno. Poškodovani sta bili tudi dve baraki, in sicer stavnica in knjigoveznica, uničena je bila električna napeljava med elektrarno in strojnico. Da so posledice žledoloma v veliki meri odpravljene in da spomenik ni v nevarnosti, so se lahko prepričali številni obiskovalci, ki so ob jubileju obiskali tiskarno. Narava v njeni neposredni okolici pa še vedno kaže podobo naravne katastrofe, ki jo je povzročil žled.
