Usoda naselij je, da se z večanjem priložnosti za delo in z bližino oziroma lažjo dostopnostjo do storitev širijo, a kadar se trend obrne in se prične izseljevanje prebivalcev, se avtomatično pričnejo redčiti tudi storitve in priložnosti, vsake toliko časa pa se umirajoče skupnosti spremenijo tudi v mesta duhov, ki povsem zapuščena zgolj še spominjajo na čas iz preteklosti.
Podobna usoda se zdi neizbežna za odročno japonsko vasico Nagoro. Vendar pa se Nagoro med krčenjem ne spreminja v mesto duhov, temveč odsotne nadomeščajo novi vaščani, ki vasici dodajajo prav posebno vzdušje.
Ayano Tsukimi se je pred enajstimi leti vrnila v domači Nagoro, kjer se je z neprestanim odseljevanjem soočila na prav poseben način. Pričela je izdelovati lutke, ki predstavljajo nekdanje sovaščane. Do sedaj je izdelala že okoli 350 človeških lutk, ki jih je postavila pred hiše, na polja, v šolske učilnice in druge točke v dolini, kjer bi običajno našli njene prebivalce.
Izdelovanja lutk se je sicer lotila bolj po naključju, saj je sprva izdelala zgolj strašilo, ko ni niti eno njenih zasajenih semen vzklilo. Strašilo je bilo podobno njenemu očetu, takrat pa se je tudi domislila, da bi ostale odstotne nekdanje prebivalce nadomestila z novimi.
Zaveda se, da njeno delo, ki traja dobrih deset let, ne bo moglo preprečiti, da bi se vas spremenila v še eno zapuščeno mesto duhov. Opozarja, da je življenjska doba lutk precej krajša od življenja ljudi, saj v naravi zdržijo zgolj tri leta, hkrati pa priznava, da so reakcije ljudi precej mešane, saj mnoge pogled na lutke v umirajoči vasi navda z neprijetnim občutkom nedomačnosti, ki spremlja mesta duhov.
