Čeprav je bil minuli petek povsem običajen delovni dan, so se ljubitelji oranžnih vin iz vseh koncev očetnjave kot pravi romarji že v zgodnjih popoldanskih urah posedli na klopi v cerkvi Marije Alietske v središču Izole, kjer so oranžno vinsko barvo »blagoslovili«. »Vzel sem dopust, saj takšnega dogodka kot zapriseženi 'oranževec' pod nobenim pogojem nisem želel zamuditi. Verjetno se podobno blažene počutijo nekateri moji sovaščani, ko romajo v Međugorje,« je po svečanem odprtju drugega Festivala oranžnih vin na Manziolijevem trgu vzhičeno pripovedoval Peter iz Suhe krajine, ki svojega priimka zaradi morebitnih zamer s strani malce drugačnih gorečnežev ni želel razkriti.
Za oranžna vina se je navdušil prav na lanskoletnem festivalu, v vmesnem času pa si je s pomočjo literature in predvsem empiričnih dognanj krepko izostril brbončice, tako da je letos v slovensko obmorsko mestece prispel že kot poznavalec. Kaj pa so pravzaprav oranžna vina, ga preizkusimo. »To so bela vina, ki so pridelana s podaljšanim stikom jagodnih kožic z moštom oziroma – bolj strokovno rečeno – s postopkom maceracije. Že na prvi pogled se od klasičnih belih vin ločijo po barvi, ki je bolj intenzivna in se razvija v odtenkih od zlatorumene prek oranžne do jantarne. A vse skupaj presega zgolj vinski svet – gre za filozofijo, način življenja,« je podkrepil osnovno definicijo oranžnih vin in se izgubil v beneško-gotski palači, kjer je na stojnicah 55 vinarjev iz Slovenije, Italije, Hrvaške, Avstrije, Srbije in Gruzije obiskovalcem ponujalo več kot 200 različnih vzorcev vina.
Epicenter tradicije je na Primorskem
Najštevilčnejši na festivalu so bili primorski predstavniki z obeh strani državne meje, ki so oranžno (r)evolucijo pravzaprav ponesli v svet. Revolucijo, za katero nas številni domači enologi že nekaj let prepričujejo, da je kratkega daha in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo končala na smetišču zgodovine kot tista v Ukrajini ali v slovenskem parlamentu.
A glede na dogajanje v Izoli, kjer se je trlo predvsem mladeži – in ne zgolj vinoljubcev z daljšo kilometrino, ki naj bi oranžno nrav vina edini razumeli – je druga izvedba festivala dokazala, da gre četrto vinsko barvo, poleg bele, rdeče in roséja, jemati nadvse resno. Izolski festival pa se je tako rekoč čez noč prerinil med najpomembnejše vinske dogodke v Sloveniji.
Po mnenju enega od štirih organizatorjev, sicer pa novinarja Primorskih novic Saša Dravinca, gre levji delež k uspešnosti festivala pripisati dejstvu, da je eden od svetovnih epicentrov tradicije in pridelave belih maceriranih vin prav na Primorskem. »Primorska je pradomovina tovrstnih vin in tudi novejša zgodovina maceriranih vin se je začela pisati na Krasu, Vipavskem, v Brdih, še zlasti pa v zamejski vasi Oslavje na Goriškem. Perspektivo vidim predvsem zaradi naravnih danosti in filozofije, ki je naslonjena zlasti na predanost in zavezanost vinarjev k tradiciji in sonaravnosti. Čeprav sonaravnih in maceriranih vin ne moremo enačiti, že zdaj obstaja zelo visoka stopnja korelacije in v prihodnje vidim med tema dvema pojmoma ključno povezavo,« je poudaril Dravinec, ki se mu zdi zelo pomembno, da festival ne sledi nobenim trendom, ampak jih narekuje.
Oranžna vina so vina prihodnosti
Med tistimi, ki so se med prvimi uprli konvencionalnim postopkom pridelave vina in se vnovič podali po stopinjah nonotov in pranonotov, je bil tudi zamejski vinar Stanko Radikon, ki pravi, da tudi v svetu raste povpraševanje po tovrstnih vinih in da so to pravzaprav vina prihodnosti. »Letos sem v Avstraliji in na Novi Zelandiji spoznal vinarje, ki pridelujejo oranžna vina. V Kaliforniji se to dogaja že nekaj časa. Podprli pa so nas tudi tradicionalni Francozi, tako da zdaj prodajamo vina tudi na njihovem trgu. To je za nas iz Oslavja, ki smo to vinsko zgodbo začeli, veliko zadoščenje,« je v zgornjih prostorih Manziolijeve palače, kjer je bilo zaradi preštevilnih vinoljubnih duš vroče kot v savni, kriče razložil Radikon.
Velik prispevek pri prodoru tovrstnih vin v širni svet je po njegovem mnenju doprineslo prav »preimenovanje« maceriranih belih vin v oranžna vina, kar so ušpičili vselej podjetni Američani. »Nekateri sicer menijo, da oranžna ni dovolj žlahtna barva za opis teh vin – raje bi imeli jantarno – ampak dejstvo je, da je z uvrstitvijo oranžnih vin na vinske karte celoten biznis v velikem porastu – tudi zato, ker se zdaj natančno ve, za kakšna vina gre,« je dileme o neprimernem poimenovanju v enem dahu ovrgel vinar iz Oslavja.
Vinarjem sledili kulinarični interpreti
Poleg izbranih vinarjev – v Izoli se je zbralo vse, kar v oranžnem vinskem svetu kaj pomeni – so organizatorji letos pred Manziolijevo palačo vinsko ponudbo nadgradili še z degustacijo kulinaričnih interpretov, med katerimi prav tako ni bilo prostora za povprečneže. Slavko Žagar iz gostilne Skaručna je s številno ekipo demonstriral, kako se meso za pravi tatarski biftek tudi v 21. stoletju strga ročno. Na pogrnjeni stojnici Gostilne Majda iz italijanske Gorice so pripravljali vegetarijanski krožniček iz zelenih in belih špargljev, pokalice, gamberov, zmletega kuhanega jajca in solate, na naštete sveže sestavine pa so pokapali mlad Moviin kis, oljčno olje ter malce pomarančnega in limoninega soka. Sirar Dario Zidarič je iz svoje jame v zamejski Praproti prinesel sir, v ribogojnici Fonda pa so nalovili sveže brancine in iz njih pripravljali karpačo. Med več kot dvajsetimi ponudniki ni manjkal niti vrhunski pršut: Kraljestvo pršuta iz Kobjeglave je ponujalo kraškega, Svetozar Raspopović - Pope iz gostilne As vojvodinskega, Tomi Kavčič iz Dvorca Zemono pa vipavskega, pečenega v kruhu in s podlago obveznega hrena.
»Pršut je v Vipavski dolini sicer bolj znan sušen, sam pa sem prinesel pečenega, ki ga izpostavljam že nekaj let. Po trimesečnem sušenju smo pršut skuhali, potem pa je spet počival vse do danes, ko smo ga spekli. Bistvo dobrega pršuta je, da je sestavina zdrava, kar med drugim pomeni tudi, da je prašič poznal svinjo in da je celotna zgodba srečna,« je veselo razpredal Kavčič in poudaril, da je tudi sam neizmerno srečen, ko prisostvuje festivalom, na katerih »se Slovenci odpremo in pokažemo, kaj imamo in kaj znamo«. Izolski je bil nedvomno takšen – in takšen bo po besedah organizatorjev tudi ostal, čeprav so želje vinarjev in gostincev po sodelovanju že letos presegle zmogljivosti.
