V britanskih medijih, kjer imajo kljub sreči Švedov in splošni uspešnosti Švedske zelo malo prostora za dogajanja na Švedskem (če ne gre za Juliana Assangea ali Ikeo), niso spregledali nedavne novice, da je okrožno sodišče v Södertörnu v Stockholmu izreklo oprostilno sodbo 65-letnemu Švedu, ki se je samozadovoljeval na plaži. Možakar je prišel na plažo, si slekel hlače in se lotil svojega, no, korenjaka. Zgodilo se je junija. Policija ga je pospremila s plaže, tožilstvo pa ga je obtožilo »spolnega napada«. Pristojni sodnik je zdaj razsodil, da se je »samozadovoljeval zakonito, ker se ni samozadovoljeval proti nobeni določeni osebi«. Vrhovni švedski javni tožilec Olof Vrethammar je ocenil, da je razsodba razumna.
Ni bil spolni napad, morda prekršek
»To bi bilo kaznivo dejanje, če bi šlo za spolno nadlegovanje, ki bi bilo usmerjeno proti eni ali več osebam,« je dejal. Z drugimi besedami: oprostili so ga, ker korenjaka in pogleda ni usmeril proti nikomur. Tožilca so tudi vprašali, ali razsodba pomeni, da bo od zdaj naprej na Švedskem dovoljeno samozadovoljevanje v javnosti, ta pa je resno odgovoril: »Okrožno sodišče je izreklo razsodbo samo za ta primer, po katerem lahko sklepamo, da je dopustno masturbirati na plaži; bi pa to lahko obravnavali kot kršenje javnega reda.«
Malokatero stvar so v naši zahodni civilizaciji bolj preganjali kot samozadovoljevanje. Ne le v javnosti, ampak povsod. In pred maločm so bolj strašili s posledicami. Najbolj ga je preganjala Katoliška cerkev. »Grešnim« fantom naj bi na dlaneh zrasle dlake, dekletom naj bi se posušile roke. To sta samo dva od strahov, s katerimi so hoteli mlade ljudi odvrniti od ene najbolj naravnih in koristnih spolnih praks.
Skozi zgodovino je bilo samozadovoljevanje marsikje zakonsko prepovedano. V Britaniji sta bila samozadovoljevanje in felacija zakonsko prepovedana do leta 1885 (kunilingus ni bil prepovedan, vprašamo se lahko, ali zato, ker ga zakonodajalci niso poznali). Samozadovoljevanje v javnosti ostaja prepovedano, to kaznivo dejanje, za katerega je predvidena zaporna kazen do štirinajst dni, pa pokriva več zakonov. V enem od njih, ki je iz devetnajstega stoletja, a še veljaven, je rečeno: zakon je kršen, če kdor koli namerno in nedostojno razgali svojo osebo (oseba je penis) na ulici ali javnem kraju in s tem moti ali razburja ali ogroža prebivalstvo ali potnike.
V Teksasu kar dve leti zapora
Tudi drugod po svetu je samozadovoljevanje v javnosti prepovedano, členi kazenskih zakonikov iz različnih držav, ki se nanašajo na to, pa tvorijo pisan mozaik. Indonezijci so prepričani, da imajo daleč najhujšo kazen za onaniranje v javnosti, in sicer obglavljenje (zgoraj, ne spodaj), a to je samo strah iz preteklosti. V resnici čaka »storilce« samo zaporna kazen do 32 mesecev. V ZDA javnim onanistom grozijo različne kazni od ene do druge zvezne države: v Severni Karolini so bolj mili, saj gre za »tretjerazredno« kaznivo dejanje, za katero so predvidene globe do petsto dolarjev in/ali do trideset dni zapora. Kazen je najbolj odvisna od tega, ali je šel storilec do konca (ejakuliral), in od njegove predkaznovanosti.
V Teksasu so veliko strožji. Že zdaj je za samozadovoljevanje v javnosti predvidena dveletna zaporna kazen, prihodnje leto pa naj bi nov zakon prepovedal »več različnih oblik« moškega samozadovoljevanja, kar koli že to pomeni. Izjema bo samozadovoljevanje donatorjev sperme, vendar samo v določenih prostorih bolnišnic. V Teksasu imajo menda veliko javno razpravo o onaniji, odkar je kongresnik Michael Burgess dejal, da bi morali abortus prepovedati od petnajstega tedna nosečnosti naprej, ker pri tej starosti moški zarodki že lahko masturbirajo. Alabama ima posrečeno posebnost, saj je njeno vrhovno sodišče pred štirimi leti prepovedalo prodajo vseh naprav, katerih namen je predvsem stimulacija človeških spolnih organov.
V Savdski Arabiji so pred devetimi leti učitelja, ki je trdil, da islam dovoljuje samozadovoljevanje, a tudi homoseksualnost, kajenje in glasbo, obsodili na tri leta zapora in tristo udarcev z bičev. Samozadovoljevanju naklonjena sodna odločitev – in sicer ženskemu, o katerem zakoni v glavnem ne govorijo, kot da ne bi obstajalo – je iz vroče Brazilije. Tam je sodišče leta 2011 delodajalcem ukazalo, da svoji delavki dovolijo, da vsaki dve uri za četrt ure zapusti delovno mesto, potem ko so zdravniki prepričali sodnika, da ima posebne potrebe, ker se mora samozadovoljevati do 47-krat na dan.
