Vrt je ravno prav velik in ravno prav majhen za nujen postanek v Trenti. Zadnja leta ga obišče okoli 6000 obiskovalcev na leto. Večinoma odhajajo očarani. »Se pa najde tudi kakšen tak,« izpod popotniškega klobuka pogleda Praprotnikova, »ki pričakuje, da bo tukaj videl dva milijona cvetočih tulipanov, in kakšen tak, ki botanikom pove, da bi odcvetele dele rastlin pa že lahko odstranili«. Vrt je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec Albert Bois de Chesne. Že kot mladenič se je zelo zanimal za botaniko, a je moral po svojem očetu prevzeti trgovino z lesom. Ko je na stara leta vendarle prodal gozdove v Slavoniji, je v Trenti, tik nad cerkvijo svete Marije, kupil 2572 kvadratnih metrov velik košček zemlje in začel vanj zasajati prve rastline. V nahrbtnikih in koših so jih prinašali iz Julijskih Alp, s furlanskega hribovja in Krasa. Stike je imel z botaniki v Jugoslaviji, nekaj rastlin pa dobil celo iz Kavkaza, Apeninov in Pirenejev. Z nasveti mu je pomagal dober prijatelj Julius Kugy. A Bois de Chesne vrtu imena ni dal ne po Kugyju, ne po Julijskih Alpah, kakor mnogi mislijo, temveč po svoji ženi Juliji.
Šest ur zapora za ruvanje planik
Druga svetovna vojna vrtu ni prizanesla, nato pa so ga – še preden je bil ta del Slovenije uradno priključen k Jugoslaviji – slovenski botaniki začasno zavarovali. »Po letu 1947 ga je vodila znana botaničarka dr. Angela Piskernik, ravnateljica Prirodoslovnega muzeja Ljubljana, znana naravovarstvenica in prva Slovenka z doktoratom iz naravoslovja. Njena zasluga je, da so vrt leta 1951 zavarovali,« pripoveduje Praprotnikova. Kasneje sta svoje sledi v njem puščala botanika Ciril Jeglič in Tone Wraber, zdaj pa zanj že skoraj štiri desetletja skrbi Nada Praprotnik. Obišče ga tudi štirikrat na mesec, zato zna zagotovo povedati, kdaj je vrt najlepši. »Julijana je vedno najlepša, vedno je vredna obiska in vedno je drugačna. Obiskovalci ne bodo nikoli videli vseh rastlin naenkrat, vedno pa vsaj nekaj,« diplomatsko odgovori, a pristavi, da večina rastlin res cveti v začetku poletja. Nato po ozki potki krenemo navkreber mimo jesenskega podleska, svišča in orjaškega silja proti planiki, eni prvih zavarovanih rastlin v Evropi. Pred tem je veljalo, da se z gora ne smeš vrniti brez šopka planik, po cele vreče so jih prodajali turistom v dolini in rastlino skorajda iztrebili, omeni Praprotnikova in spomni na verjetno edini primer kaznovanja zaradi uničevanja simbola alpskega rastlinstva: kmet iz Mojstrane je bil zaradi ruvanja planik obtožen na šest ur zapora.
Rastlinam puščajo svobodo
»Mnoge rastline, ki rastejo na 2000 ali 2500 metrih nadmorske višine, ne uspevajo najbolje, ko jih preselimo nižje. Nekatere sploh ne uspevajo, druge razmeroma dobro. Spet ene par let, nekatere pa so tukaj še iz časov Alberta Boisa de Chesneja. Vrt je živ organizem,« pripoveduje gostiteljica. Tiste, ki propadejo, jih znova prinesejo z gora. Tistih, ki se tukaj sploh ne oprimejo, ne prinašajo več. »Znajo pa biti rastline tudi muhaste,« pripomni. »Hladnikovo buniko, endemično rastlino z rumenimi cvetovi, smo na vse načine poskušali presaditi v vrt, a ni in ni hotela uspevati. Potem pa smo jo našli približno pet metrov stran. Čez ograjo vrta. Sama se je preselila tja. Rastlin zato ne poskušamo obdržati na tisti gredici, kot si mi zamislimo, ampak jih pustimo tam, kjer jim ustreza,« pripoveduje in se spomni še muhastega košutnika ali rumenega svišča. »Pred drugo svetovno vojno je v vrtu zelo lepo cvetel, ko je bil kustos Prirodoslovnega muzeja Tone Wraber, je tudi zelo lepo cvetel. Ko sem prišla v vrt jaz, deset, petnajst let nikoli ni cvetel. Potem nekaj let je, letos spet ne… Ne moremo jih prisiliti,« se zasmeji botaničarka.
Zoisova zvončica
Simbol Julijane je zoisova zvončica, ki pa v Julijani ne uspeva najlepše. »To je ena naših znamenitih rastlin. Pred več kot dvesto leti jo je v bohinjskih Alpah in na Storžiču našel botanik Karel Zois, brat veliko bolj znanega Žige Zoisa. Njeni modri cvetovi so dokaj nenavadni. Ustje venca ni odprto kot pri preostalih vrstah iz rodu zvončic, ampak močno stisnjeno, zažeto. Raste samo na sončni strani Alp in je prava hči slovenskih planin, kot jo je poimenoval eden od botanikov,« pripoveduje Praprotnikova. O enem najlepših in najznačilnejših slovenskih endemitov krožijo tudi pripovedke. »Eno novejših zgodb o njej je povedal znani gornik in pisec Tine Mihelič. Ko je peljal svojega vnuka v hribe, sta se seveda ustavila tudi pri zoisovi zvončici. Pa mu je dejal: Glej, to je zvončica, ki je dobila ime po stričku Karlu. Ampak veš, ni imela vedno tako zaprtega cveta. Imela je odprt cvet in ko je striček Karel šopek teh cvetic nabral, jih dal v vazo in zaspal, so zvončki zvončkljali celo noč. Ker ni mogel spati, je bil tako jezen, da je vsak cvet posebej zaprl,« pripoveduje botaničarka in nato pove še tisto o Zlatorogu. »Ta pravljica o triglavski roži oziroma Zlatorogu ima tudi naravovarstveno sporočilo: človek naravo uničuje, narava se mu maščuje in za zdaj ima narava še toliko moči, da se obnovi,« spomni botaničarka. In se nato potihoma vpraša, koliko časa še.
Skrivnostna rastlina
Še malce višje je pravkar cvetel trentarski grintavec, ki v resnici ni ne trentarski in ne grintavec, je pa s Trento, Julijskimi Alpami in tudi Julijano zelo povezan. »To rastlino je pred več kot 200 leti v dolini Trente našel naravoslovec Balthasar Hacquet. Nabral jo je za herbarij, jo opisal in narisal. Mnogi botaniki so jo kasneje iskali, našel je ni nihče. Risba te skrivnostne rastline je prišla tudi do mladega Juliusa Kugyja in ga prav ona pripeljala v Trento in Julijske Alpe. Kugy jih je prehodil po dolgem in počez in iskal to skrivnostno rožo. Postala je simbol njegovih mladostnih sanj in iskanj. Nikoli je ni našel, je pa našel Julijske Alpe in glas o njihovi lepoti ponesel v svet,« teče pripoved botaničarki. Pove, da se je zgodba razpletla še za časa Kugyjevega življenja. Eden od dunajskih botanikov je odšel v tedanji Kranjski deželni muzej pobrskat med herbariji Hacqueta in ugotovil, da to pravzaprav ni nova rastlina, temveč bleda obloglavka, rastlina, ki raste na kraških košenicah od Devina, prek gradu Socerb in naprej ob hrvaški obali. Zna biti, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, saj je rastlina tukaj kmalu zatem izumrla. Kugy je na stara leta izvedel resnico in v spisu tej skrivnostni roži zapisal, da je »zmagal hladen, trezen razum učenjaka nad zasanjano gorsko dušo poeta«.