Res je. Sedeli smo v avtu na večer, preden smo podpisali pogodbo z založbo, in še vedno nismo imeli imena. In ravno to ime nas je najbolj nasmejalo. Pravzaprav niti ni bilo drugih resnih predlogov za drugačno ime.
Kaj je bilo prelomno, da ste se čez noč iz acid jazz skupine prelevili v MTV senzacijo, ko ste posneli videospot za skladbo Stay This Way in tako dosegli mednarodno prepoznavnost?Mislim, da smo najprej opozorili nase z nenehno prisotnostjo v klubih – didžeji so nas res podpirali, tako v Veliki Britaniji kot tudi v ZDA. Bili smo sveži in drugačni, imeli smo dobre skladbe, naši koncerti so bili prepričljivi in vedeli smo, kako poskrbeti za zabavo. Televizijske postaje, kot je MTV, pa so očitno potrebovale nekaj manj mainstreamovskega, saj smo bili v primerjavi z zvokom, ki se je vrtel takrat, precej alternativni.
Kdaj ste v svojo glasbo začeli vključevati elemente hiphopa in kdo vas je za to navdihnil?To se je zgodilo povsem spontano. Za hiphop so bili takrat zlati časi in ta glasba je bila res na vrhuncu kreativnosti in inovativnosti. Hiphop je črpal navdih tam, od koder smo ga tudi sami – »semplali« so denimo Jamesa Browna in skupino Kool & The Gang. Takrat sem poslušal veliko hiphopa, na primer A Tribe Called Quest, De La Soul, Jungle Bros in podobno. In nato smo se znašli v New Yorku, kjer smo imeli prvi nastop v klubu SOB's v predelu Village. S hiphoparji smo si delili tudi založnike in zato so prihajali na naše koncerte, z nekaterimi smo celo »džemali«. Takrat je nastala tudi ideja za projekt Heavy Rhyme Experience.
V vaši zasedbi je bilo kar nekaj sprememb oziroma menjav članov. Kako je to vplivalo na samo glasbo?Glasba se spreminja organsko, s komer koli jo pač ustvarjaš. Vsak nov član prinese kaj svojega. Vedno sodelujemo z ljudmi, ki so nadarjeni, imajo veliko ponuditi in imajo neko svojo vibracijo – pa naj bodo to pevci ali instrumentalisti.
Če smo že pri tem, sodelovali ste z zelo različnimi vokalisti; po kakšnem ključu jih izbirate in kaj iščete v pevcih oziroma pevkah?Pri vokalu potrebujemo predvsem osebnost – pevci morajo biti nekaj posebnega. Med sabo smo si sicer člani skupine zelo različni, kar je dobro, vokalist pa mora imeti neko svojo sceno, ki se dobro zlije z našo. Smo zahteven bend in vokalisti morajo biti sposobni in imeti prezenco. Dawn Joseph ima vse, tudi veliko stila in še kaj.
Kako izbirate priredbe? Gre za odločitev znotraj skupine ali upoštevate tudi predloge »od zunaj«?Poslušamo raznovrstno glasbo in v sebi imamo ogromno pesmi. Vedno jih izberemo sami in jih potem poskušamo posvojiti v svojem slogu. To je vedno izziv, še posebej če gre za žanrsko drugačno skladbo. Najpomembneje pa je, da se je lotiš tako, da zveni, kot bi bila tvoja. Skladbe ne bi radi samo skopirali. Dawn je denimo predlagala Sledgehammer in Don't Let Go, ker ju je pela že prej – preizkusili smo ju in dobro sta se prijeli.
Katere skladbe pa boste zaigrali v Ljubljani?Nekaj bo starih, nekaj novih, ostalo pa naj ostane skrivnost. Pripeljali bomo zabavo, vi pa pripeljite ljudi.
Kateri je trenutno vaš najljubši album Brand New Heavies?Vsi so mi na določen način všeč. Trenutno pa je moj favorit Sweet Freaks, ker je najbolj svež in zelo dober.
Ste v zadnjem času opazili kakšne dobre funkovske bende? Kaj pogrešate pri današnji srednjetočni glasbeni sceni?Veliko je dobrih funkovskih bendov, recimo Sharon Jones & The Dap Kings, Ed Michael's Affair, Osaka Monaurail. Gre za zelo zdravo sceno. Glasbena scena na splošno pa je polna prenapihnjene povprečnosti – bendi in pevci zvenijo in so videti enako. Tega je zagotovo preveč. Potrebne bi bilo več kreativnosti, toda če podpišeš pogodbo z veliko založbo, se kaj prelomnega ne bo zgodilo, ker operirajo s svojim natanko določenim poslovnim modelom. Mladi nočejo le slediti kot ovce, temveč hočejo najti svojo individualnost – in nekaj, s čimer se lahko poistovetijo, ne pa nekega razvajenega mulca, ki se pretvarja, da je upornik.
Kateri je bil po vašem mnenju vrhunec vaše glasbene kariere?Rad imam, kar počnem. Vsak dan je nov dan in prihodnost je svetla. Začetki so bili zabavni, ker smo bili tako nedolžni in brezbrižni – vendar, mar ni vedno tako? Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, joj… Vrhuncev smo imeli skozi vsa ta leta kar veliko, najboljše, kar se nam je zgodilo, pa je to, da smo sprejeti in cenjeni zaradi tega, kar damo v glasbo – to so naša srca.
