Vespa ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo, že konec leta 1950 so k življenju obudili prvi klub ali združenje ljubiteljev tega brenčečega dvokolesnika, eden je nastal v Ljubljani, drugi v Mariboru, kasneje pa je skozi desetletja zadeva malce utonila v pozabo. Od leta 2009 pa spet deluje Vespa klub Ljubljana, ki združuje ljubitelje teh motociklov, ki znajo poskrbeti, da jim je lepo. »Vedno se trudimo, da zberemo čim več ljubiteljev tega enkratnega vozila, da se družimo in se imamo lepo v družbi naših dvokolesnikov,« pravi Igor Jurčič, promotor in tajnik v ljubljanskem klubu, sicer pa podjetnik.
Z vespo se vozijo znane osebnosti
In nam oriše zgodovino nastanka tega vozilca, ki je nastalo predvsem kot nekakšen izhod v sili v takrat dodobra porušeni Italiji. »Vespa je poskrbela za mobilnost povojne Italije, s časom pa prerasla svoj osnovni namen, kateremu se sicer ni odrekla nikoli, a postala tudi filmska, reklamna zvezda, z njimi so se vozili in se še vozijo znane osebnosti. Vse to ji je dalo pečat legende, prave ikone, ki ne pozna časa,« dodaja Jurčič.
Vespa je nastala leta 1946, Piaggio kot matična tovarna je pred tem izdeloval letala. Torej je bilo skoraj logično, da so posegli po tistem, kar so inženirji znali, torej so pobrali izkušnje iz letalske industrije, iz katere nezamenljivo izhaja tudi vespa. Precej detajlov spominja na letala, recimo vpetje sprednjega kolesa, ki je skorajda kopija vpetja kolesa pri tedanjih lovskih letalih. Estetika ni bila v prvem planu, bolj kot na to so pazili na enostavno proizvodnjo, zanesljivo delovanje in robustnost. »Zanimiva je zgodba, od kod vespi sploh ime,« pove Jurčič in dodaja, »vespa pomeni po italijansko osa, prvotno ime pa je bilo goska. A ko je v tovarno prve prototipe prišel pogledat Enrico Piaggio, je dejal, da ga delovanje tega motocikla vseeno bolj spominja na oso kot na gosko. In delavci so začeli sami najprej uporabljati ime vespa, s časom pa so marketinški strategi videli, da je to ime, ki se je preveč prijelo, da bi ga spreminjali. In ostala je vespa, za vse čase.«
Med pogonskimi agregati so sprva vanjo namestili 98-kubični agregat, s časom pa so mu dodajali večje in močnejše, pa tudi manjše dvo- ali štiritaktne agregate, ročne ali samodejne menjalnike. Različic je v teh letih nastalo skoraj nešteto, od znanega trikolesnika za dostavo ape do dirkalnih verzij, pa bolj oskubljene različice farobasso, z različnimi okvirji, z več ali manj dodanih plastičnih sestavnih delov. Danes jih še vedno izdelujejo v tovarni v Pontederi pri Pisi, izdelovali so jih in jih še tudi v Indiji, pa v Franciji, Nemčiji, Španiji, celo Kanadi. V času komunizma so motocikle skopirali v takratni Sovjetski zvezi in jih izdelovali v tovarni Vjatka, kjer so nastajali do leta 1979.
Za najdražjo vespo 100.000 evrov
Verjeli ali ne, celo z izdelavo dvosedega avtomobila so poskusili, ki je nastal kot nekakšna izvedenka vespe, s 400-kubičnim agregatom, nastajal je v Franciji med letoma 1957 in 1961. A dvokolesnik je bil tisto pravo, tako mislijo vsi ljubitelji, ki še danes radi sedejo na svoje lepotice. Nekateri jih imajo zaradi hobija, drugi spet jih uporabljajo vsak dan. Leta 2007 je bilo v Sloveniji registriranih 2000 vesp, danes, tako meni Jurčič, jih je vsaj še enkrat toliko. »Prave vespe danes dosegajo visoke cene pri zbiralcih in poznavalcih. Najbolj dragi primerki dosegajo cene do 100.000 evrov, primerki prvih serij niso cenejši od 10.000 evrov, zanimiv je model farobasso, ki je bil, ko je nastal, pol cenejši od klasične vespe, ker so hoteli ponuditi trgu cenovno bolj ugodno in nekoliko oskubljeno različico. A se pri kupcih ni prijela in po približno 1000 izdelanih primerkih so jo nehali izdelovati. Danes pa ti skuterji dosegajo cene do 30.000 evrov,« še pravi Jurčič.
Imeti vespo, ali še bolje, uporabljati jo, je nekaj posebnega. Ne le zaradi njenih lastnosti – urbani mit govori, da je nevarna, a če se voznik v prvi vrsti prilagodi in ve, kaj ta skuter predstavlja in čemu je namenjen, ne more biti nevarna. »Z dobrimi pnevmatikami, vzdrževanimi zavorami in pametno glavo je to varen skuter za vsak dan, s katerim se lahko po opravkih ali na izlet podate kadar koli. Hitrost ni njen namen, v prvi vrsti z njo uživate,« dodaja sogovornik.
Matej Primožič iz Ljubljane je približno pet let navdušenec nad vespami, pred tem je bil in je še ljubitelj Volkswagnovih hroščev: »Obe vozili me navdušujeta vsaka na svoj način. Pred petimi leti sem začel raziskovati fenomen vespe, brskal po spletu in kupil svoj prvi primerek. Zdaj imam tri, najstarejša je letnik 1957. Všeč mi je, ker je skuter enostaven za vzdrževanje, dobi se dovolj rezervnih delov, pomoči in nasvetov dobim veliko pri kolegih in prijateljih. Zato vespo uporabljam tudi za vsak dan. Ko se mi zahoče, se zapeljem z njo, na srečanjih srečuješ različne ljudi različnih poklicev, a tam smo vsi enaki, si pomagamo, hodimo skupaj na izlete, se srečujemo z ljubitelji iz tujine, spoznavamo nove kraje.« Vespa letnik 1957 je seveda več kot zanimiv primerek, a Primožič ni eden tistih, ki bi jo ljubosumno skrival v kakšni garaži: »Take vespe je enostavno preveč škoda, da bi bila nekje parkirana. Njeno mesto je na cesti.«
Vespa je zvezda različnih filmov, zgodb in anekdot. Z njo še danes lahko v Italiji vidite na poti župnika ali nuno, lepo oblečenega poslovneža, gospodinjo ali mladino na poti v šolo. Je urbano prevozno sredstvo, ki je z desetletji prerastlo svoj osnovni transportni namen. Postalo je stara mama vseh sodobnih skuterjev in prav je, da si je taka zaslužila svoje mesto v zgodovini. Njene zgodbe po vseh desetletjih namreč še ni konec.