V carinski hišici na sredini Erjavčeve ulice, ki je do leta 2007 ločevala italijansko Gorico od Nove Gorice, filmarka Anja Medved zbira spomine občanov iz obeh mest. Po spovednici tihotapcev, v kateri so Goričani opisovali načine tihotapljenja čez mejo v času jugoslovanske železne zavese, je Medvedova začela zbirati fotografije. Tokrat je ustvarila dokumentarni film iz portretov Goričanov in Novogoričanov, ki so naredili nekaj velikega za obe mesti, a vendarle premajhnega, da bi o njih pisala uradna zgodovina.
Akcija nabiranja spominov
Hišico na sredini Erjavčeve ulice sta si do vstopa Slovenije v območje schengenskega sporazuma delila carinik in policist. Dne 21. decembra 2007 so mejne zapornice dokončno odstranili in mesti, ki sta dolga leta živeli s hrbtom obrnjeni drugo proti drugemu, sta si od tega obetali veliko. Tistega dne se je porodila zamisel za nastanek spominodajalske akcije, s katero bi ustvarili digitalni arhiv dogajanja med mestoma.
»Tistega večera je bila v zraku močna energija, ker si nihče ni znal predstavljati, kako bosta italijanska Gorica in Nova Gorica funkcionirali brez mejnih zapornic. Predvsem Nova Gorica ni bila nikoli brez meje, saj je nastala zaradi meje. Čisto normalno je, da se začneš spominjati, kako je bilo v času meje, ko se je tihotapilo, in kako tesnobno je bilo nasploh živeti s to mejo,« pravi Medvedova, ki je nato organizirala spovednico tihotapcev. »In to prav v hiški carinika in policista, kaj pa drugega, odstopila nam jo je policija. Prišlo je precej ljudi, tako da smo v enem dnevu posneli osem ur pričevanj. Ker je bil projekt uspešen, smo se odločili nadaljevati,« razlaga.
Carinska hišica na nekdanjem maloobmejnem prehodu je postala pomenljiv simbol, pa čeprav je danes prazna; njeno lastništvo je z notranjega ministrstva prešlo na Mestno občino Nova Gorica, ki ne ve natančno, kaj bi z njo počela. Če je prej ločevala, naj bi ji zdaj dodali povezovalni element, zato Medvedova vztraja na tej lokaciji. Gre za obmejno območje dveh mest, pa tudi dveh zgodovin, ki omogoča zbiranje osebnega in kolektivnega spomina. »Poudarek dajemo osebnemu spominu, ker je univerzalen,« ob tem pripomni Medvedova.
Od fotografij do izpovedi
Sledilo je zbiranje družinskih fotografij Goričanov. Fotografije so na kraju samem v hišici preslikali, ljudi, ki so jih prinesli, pa so povabili v sosednjo sobo, v kateri je bil pripravljen snemalni studio. Vsakdo je nato povedal spomin, ki ga je vezal na določeno fotografijo. Zbrali so jih približno 500.
Ko so že tretje leto zbirali fotografije, ki so jih posneli občani, je Medvedova hotela izpostaviti še aktualno situacijo obeh mest. Na enak način so občane povabili v snemalni studio, kjer so povedali, zakaj so posneli fotografijo svojega mesta. Zato ker jih je nekaj motilo, ker jim je bilo všeč, morda zato, ker so fotografirani predmet hoteli ohraniti v spominu? »Izkazalo se je, da večino ljudi iz obeh mest skrbi pozidava, ki nima dolgoročne vizije, ker se z njo krčijo zelene površine. Večinoma so hoteli neki prostor ohraniti v spominu – obe mesti veliko gradita in prenavljata, zato prostori izginjajo oziroma nastajajo novi,« razkriva Medvedova. S tretjo spominodajalsko akcijo je tako nastal dokumentarni film Album mesta.
Za zadnji dokumentarni film Najdeni portreti je Medvedova pozvala občane, naj prinesejo portrete ljudi, ki verjetno niso zapisani v zgodovini Nove Gorice in Gorice, se pa zanje ve, da so bili pomembni za mesto, vendar le iz nekega intimnega, osebnega ali »nevidnega« razloga. »Na portretu je lahko profesor, javni delavec, nekdo, ki ni v ospredju niti ni pomembna figura, je pa morda naredil le eno gesto, ki je ostala v spominu in zaradi katere se tega človeka noče pozabiti,« navaja Medvedova.
Odsevi neke srčne družbe
Zanimivo je, da v tako pridobljenem materialu prevladujejo skupinski portreti društev ali blokovskega naselja, ki je delovalo kot ena družina ali organizem. »Zelo pomembna so športna društva, ki včasih niso imela le funkcije treninga, uvrstitve na določeno tekmovanje in doseganja rezultatov, ampak so bile to dejansko vzgojne, kulturne in prijateljske združbe, ki so si pomagale in si dajale zgled. Morda je zdaj to za nas zanimivo toliko bolj, ker vidimo razliko v družbi danes in nekoč; takrat je okolje še imelo vrednote in srčnost, ki je Novo Gorico gradila in iz nje delala mesto, saj drugega ni bilo,« je prepričana Medvedova.
Morda prav takšne miniaturne akcije, ki na pogled ne delujejo kot nekaj, kar bo spremenilo stvari, pomenijo pomemben stik in srečevanje ljudi iz obeh mest. Zbliževanje popolnoma neznanih ljudi, ki z odprtim srcem izpovedo spomin, za katerim bo, kot upa Medvedova, nekoč stal digitalni arhiv. Projekt vsako leto podpre Mestna občina Nova Gorica, toda za zdaj nimajo dovolj sredstev za uresničitev vseh zamisli. »Vendar tudi nima vsak te sreče, da živi v dveh mestih na enem kraju,« povzame Medvedova.
