Jutra v Hostlu pri Janezu so živahna. V recepciji, kjer je goste sprejemala Regina Gašperšič, sta na delovne naloge že čakali 16-letna Anja in njena dve leti mlajša sestra Tina. Med šolskim letom v Centru Janeza Levca živita, potem ko se je ta za šest tednov spremenil v hostel, pa sta se z navdušenjem lotili počitniškega dela – sta sobarici. To je njuno prvo počitniško delo, nad katerim sta tako navdušeni, da ju niti zgodnje vstajanje ne moti.
Že leta mladostniki iz centra ob koncu vsakega šolskega leta vodjo Ireno Nose in vzgojitelje (največkrat zaman) sprašujejo, kje bi lahko našli počitniško delo. Zato so se odločili, da jim ga bodo letos ponudili kar sami, še več, da jim bodo center čez poletje kar prepustili. »Junija smo pripravili razpis za delo v hostlu, nanj se je prijavilo 20 mladostnikov, ki so sami povedali, kje bi radi delali: v kuhinji, kot sobarice, v recepciji, kot kurirji ali urejevalci okolice.« Dobili so pisna navodila, kaj bodo delali, kdaj morajo priti v službo in kako morajo biti urejeni. »Da bi lažje komunicirali z gosti, so dobili še sklop angleških besed, ki so se jih morali naučiti,« pravi Nosetova.
Svetovna posebnost
Ko Anja in Tina prideta v službo, se najprej preoblečeta v delovna oblačila in počakata na razpored sob, ki jih je treba očistiti. Potem se lotita preoblačenja postelj in preostalega čiščenja sob. Ko končata, sta utrujeni. »Bolijo naju roke,« povesta v en glas.
Začetki so bili težki za vse. Vzgojitelji niso vedeli, kaj lahko pričakujejo od mladostnikov, saj je takšen hostel svetovna posebnost, strahovi pa so bili tudi pri mladih. Anja se spominja, kako jo je bilo strah, da bi jo kdo od gostov ogovoril, sama pa mu ne bi znala odgovoriti. Zdaj je že bolj pogumna. Tina je razmišljala drugače: »Uživati moramo zdaj, ko so počitnice, tudi če jih preživimo delovno. Šolsko leto se bo začelo prekmalu in bo užitkov konec, preostalo nam bo samo še sedenje za knjigami.«
Nosetova se ob tem spominja čakanja prvega gosta. »Hostel smo odprli sedmega junija, javnost pa smo o tem obvestili le nekaj dni prej. Tisto popoldne je potem prišlo dekle iz Estonije, naša prva gostja. Tako smo je bili veseli, da smo se fotografirali z njo.«
Potem so se gostje skorajda usuli. Bilo jih je tudi več kot 30 naenkrat, kar je skoraj preseglo mejo zmogljivosti jedilnice, pravi Gašperšičeva. Prihajajo z vsega sveta, največ jih je iz Skandinavije. Čeprav delujejo šele dobra dva tedna, se je eden od avstrijskih gostov k njim vrnil že tretjič.
Katrin, Sigridur in Stefan z Islandije so na hostel naleteli naključno. Najbolj jih je presenetil videz – vajeni so praznih, nekoliko umazanih sten in skope opreme. Pričakale pa so jih čiste, urejene in pisane sobe, živahno okrašeni hodniki ter udobni skupni prostori. »Ljudje so zelo prijazni. Posvetijo se vsakemu posebej ne glede na to, ali ostane le eno noč ali ves teden,« je navdušena Katrin.
Vse bolj samozavestni mladostniki
Nad profesionalnostjo in odgovornim odnosom do dela mladostnikov, okoli 80 odstotkov ga opravijo popolnoma samostojno, so navdušeni tudi vzgojitelji in Nosetova. Dvajsetletna Simona, ki prej ni znala kuhati, je zadnja dva tedna ena glavnih kuharic v hostlu. Vsako jutro pride že kmalu po šesti uri in gostom pripravlja tipične slovenske jedi, med katerimi imajo po njenih besedah najraje kašo s suhimi slivami. »Delo mi je zelo všeč, čeprav je včasih naporno. Marsikaj si bom zapomnila tudi po počitnicah. Denimo to, kako so bili gostje prijazni ali kako smo se med delom z vzgojiteljem šalili,« pravi.
»Smisel dela v hostlu ni le učenje različnih opravil ali zaslužek, ki si ga bodo mladostniki razdelili. Postali so samozavestni prav pri stvareh, s katerimi imajo v življenju največ težav. Z gosti se morajo pogovarjati, iti na tržnico po hrano, na policijsko postajo, morajo ravnati z denarjem,« pravi vodja centra. Vzgojiteljica Špela Gregorčič dodaja: »Mladostniki bodo še bolj spoštovali delo naših kuharjev, čistilk in drugih, ki zanje skrbijo med letom. Prej so vedeli, da obstajajo, ne pa tudi, kakšno je njihovo delo in koliko ga pravzaprav je.«
Tudi odnos med vzgojiteljem in mladostniki je drugačen kot med letom, opozarja Nosetova. »Kot da bi plezala po plezalni steni in drug drugega varovala. Vzgojitelj je samo za podporo in brez mladostnika, ki vodi delo, ne more nič, velja pa tudi obrnjeno. Oba sta na enaki ravni in drug drugega dopolnjujeta.«
Marsikaj bodo od šestih tednov počitniškega dela odnesli tudi vzgojitelji, je prepričana Gregorčičeva. Predvsem zavedanje, da se vse da, če se hoče.
