V odmorih med predavanji, v času obrokov in v »prostem« času je bil zgovorni Graham tako oblegan in zaposlen z radovoljnim odgovarjanjem na številna vprašanja udeležencev, da še jesti ni uspel, nato pa smo mu slabo uro s svojim intervjujem odžrli še mi.

Čemu pripisujete izrazito večje zanimanje za presnojedstvo v zadnjih nekaj letih?

Večinoma razvoju komunikacije oziroma spleta. In čeprav drži, da v zadnjih letih zanimanje za presnojedstvo narašča in da se več ljudi kot kdaj koli poprej loteva presnojedstva, ga hkrati vedno več ljudi tudi opušča. Pred desetimi leti je bilo tako po svetu deset presnojedskih festivalov različnih tipov, letos ni niti enega.

Vendar pa sam ostro ločujem med prehrano po sistemu 80/10/10 in preostalim presnojedstvom. Z obema se ukvarjam že lep čas. Od številnih presnojedskih vodij, ki so pozneje javno priznali, da znova uživajo tudi kuhano hrano, smo se namreč lahko naučili, da brez nadzora nad razmerjem med ogljikovimi hidrati, beljakovinami in maščobami v prehrani na dolgi rok ni mogoče biti presnojedec. Kajti po kratkem obdobju navdušenja in čudovitih spremembah se vse poruši: človek bodisi dobi neustavljivo željo po kuhani hrani bodisi uniči svoje zdravje, dostikrat pa kar oboje. Mi zagovarjamo stališče, naj 80 ali več odstotkov kalorij človek vnese z ogljikovimi hidrati, po 10 odstotkov ali manj pa z maščobami in beljakovinami. 80/10/10 danes ni le najhitreje rastoče, pač pa tudi največje presnojedsko gibanje. Letos tako po svetu poteka šest festivalov sistema 80/10/10.

Bi torej lahko rekli, da je 80/10/10 zdaj že sinonim za presnojedstvo?

Če vprašate druge presnojedske vodje, se ne bodo strinjali. Mislim in želim pa si, da bo v prihodnje res tako.

Kaj si širša javnost – ljudje, ki niso presnojedci – po vašem običajno predstavlja pod presnojedstvom?

Basanje s cvetačo in brokolijem, dokler ni človek tako shujšan, da mora odnehati. Torej kot dolgoročno nevzdržno početje. Po mojem si večina ljudi presnojedstvo predstavlja kot nekakšno kazen.

Kakšna je vaša osebna presnojedska zgodovina?

Odrasel sem v Združenih državah Amerike in jedel to, kar je jedla večina ljudi, morda malenkost bolj zdravo. Že kot najstnik sem v svojo prehrano uvedel nekaj manjših sprememb, katerih posledice so bile sicer neznatne; v srednji šoli sem nato postal vegetarijanec in naslednjih sedem let preizkušal različne načine prehranjevanja. Sčasoma me je to, kot prej ali slej tudi mnoge druge, pripeljalo do veganstva, ki mi je bilo precej všeč. Ko sem bil nekaj mesecev vegan, sem nekako naletel na idejo o presni prehrani. Z ženo sva se dogovorila, da se je bova držala en mesec, že po dveh tednih pa sem ji dejal: »Ne grem nazaj.« Počutil sem se izredno: naenkrat sem denimo imel izvrsten spomin. V šolskih letih sem se učil francosko, a tega jezika nikoli nisem znal govoriti. Po prehodu na presno hrano sem nenadoma spregovoril francosko, kar naenkrat sem si lahko v spomin priklical vse učne ure francoščine in jih sestavil v uporabno znanje. Tudi fizično sem postal neustavljiv. Vse od konca srednje šole sem bil profesionalni športnik na trampolinu, zato sem mislil, da vem, kaj je dobra telesna kondicija, ampak pri 28 letih me je presna prehrana šele zares osvobodila.

Na katere ovire in izzive pa ste naleteli takoj po prehodu na presno prehrano in pozneje?

Glavni izziv zame je bil, kako ljudem predstaviti to krasno zadevo, ki sem jo odkril, ne da bi jih spravil ob živce. V svojem navdušenju nisem bil ravno obziren, saj nisem dopuščal možnosti, da se nekateri ne bodo tako hitro – ali pa sploh nikoli – dokopali do mojih spoznanj. Šele pozneje sem dojel, da je treba učiti z zgledom.

Torej ste hoteli svoje znanje takoj predajati naprej?

Res, takoj. Ko odkriješ nekaj tako dobrega, želiš to nemudoma deliti z ostalimi, vsekakor z družino, prijatelji in ljubljenimi, v bistvu pa z vsemi. Kljub temu sem prvih deset let v profesionalnem življenju molčal o presnojedstvu, dokler nisem bil prepričan, da je stabilno in da deluje, in dokler nisem razumel njegove znanstvene podlage in razvil ustrezne terminologije, čeprav sem po približno sedmih letih večidel že izoblikoval tisto, čemur zdaj pravim prehrana 80/10/10. Če bi bil svojo knjigo napisal prej, bi jo moral zdaj bodisi uničiti bodisi obžalovati, da sem jo napisal (smeh).

Je v tistih časih že obstajala kakšna druga smer presne prehrane?

Presna prehrana je vendar prastara zadeva. Uživali smo jo večino svoje evolucijske zgodovine. Kuhanje je le nedaven in, če vprašate mene, ponesrečen način pripravljanja hrane. Sadje in zelenjava sta nas preživljala od vsega začetka, torej odkar obstajajo primati.

Kaj pa teorija, po kateri so evolucijo človeka in njegovih umskih sposobnosti omogočila šele kalorično bogata živila, denimo meso in maščobe?

No...

Neki dejavnik se verjetno mora spremeniti, da povzroči evolucijske spremembe.

Neki dejavnik se mora spremeniti, to vsekakor drži. Običajno je tako, da se morajo živa bitja prilagoditi na novo okolje in poiskati nove vire hrane. Prav tako bi se dalo trditi, da so kalorično bogatejša živila spodbudila razvoj možganov, toda katera so pravzaprav kalorično bogatejša živila? Poglejmo denimo sadje v primerjavi z listjem. Listje je namreč nedvomno najlaže dostopni vir hrane v pragozdu...

Toda živeti le od listja je vendar nemogoče.

Najverjetneje res. Toda to, da poiščeš sadje, terja določeno inteligenco. Treba je vedeti ne le, kje je drevo, pač pa tudi, kdaj obrodi. Vemo tudi, da je sadje kalorično približno štirikrat bogatejše od listja, kar je znatno povečanje. Obstajajo tudi mastni sadeži, kot so avokado, kruhovčev sadež, durian in aki, ki so kalorično 50- do 100-krat bogatejši od listja. Močno dvomim, da so ljudje naenkrat začeli jesti živali in nato postali pametnejši.

Če prav razumem teorijo, smo ljudje ob kalorično bogatejših živilih naenkrat imeli več prostega časa, ki smo ga lahko namenili na primer igranju, za katero vemo, da spodbuja umski razvoj.

Tudi jaz tako razumem teorijo: manj časa, ki ga porabimo za nabiranje hrane, pomeni manj časa, ki ga na splošno namenimo za uživanje hrane. Kar se tiče spodbujanja uma, razmišljam malo drugače: so primati postali pametnejši, ker so jedli sadje, ali so postali pametnejši in nato začeli izbirati sadje namesto listja? Kakor koli že, če primate razvrstimo po inteligenci, vidimo, da najmanj inteligentni jedo listje, najbolj inteligentni pa sadje.

No, najbolj inteligentni primati vsaj trenutno jedo meso.

Ne...

Oprostite, seveda sem se nekoliko šalil.

Ampak v resnici ga ne jedo, razen če so v stiski. Znanstveniki so devet let opazovali skupino šimpanzov, ki je jedla sadje in zelenjavo. Ko pa je hrane naenkrat začelo primanjkovati, so začeli uživati meso. Dovolj so inteligentni, da to zmorejo, ni pa to njihova prva izbira. Človek zmore jesti lubje, ko je dovolj lačen. Ko boste dovolj lačni (pokaže name), boste ogroženi vi (pokaže na fotografa; sledi vsesplošen smeh). Še prej pa boste iskali druge možnosti. In že brez upoštevanja anatomije in fiziologije se mi zdi dovolj očitno, da smo prilagojeni uživanju sadja in zelenjave. Ponudite, recimo, dojenčku zajca in breskev. Resda sta oba puhasta, toda dojenček se bo z zajcem igral, breskev pa pojedel.

Bo kar držalo.

Krvavo nasilje nam vzbuja grozo. Ko vidimo povoženo žival, se nam ne pocedijo sline – ko vidimo zrel sadež na drevesu, pa se nam.

Douglas Graham guru presnojedstva