Prva napaka: socializacija psa je igra z drugimi psi. Ta napaka je tudi najpogostejša, ki jo lastniki naredijo pri socializaciji psa. Mislijo, da je socializacija enaka igri z drugimi psi. To zagotovo ne drži, sploh če je igra nenadzorovana. To enačenje je napačno z več vidikov:
Pes, mladiček, se začne bolj navezovati na druge pse kot na lastnika. To pa vodi do številnih težav pri vzgoji in šolanju.
Pri nenadzorovani igri je velika možnost poškodb. Mladičkovo telo je še v fazi rasti in zato toliko bolj občutljivo, še posebej ob igri z večjim psom.
Psi med takšno igro postanejo neodzivni, kar izniči velik del učenja poslušnosti in vzgoje, ki smo ga do tedaj opravili s psom. Še posebej velike težave nam lahko povzroči pri učenju odpoklica.
Pes naj se najprej naveže na svojega lastnika, nato na ožjo okolico (družino) in šele kasneje na širše območje. Igri z drugimi psi ne nasprotujeva. Ima svoje mesto v življenju psa, vendar zagotovo ne spada med prednostne naloge pri socializaciji.
Druga napaka: sprehodi brez povodca. Sprehode brez povodca in življenje brez omejitev odsvetujeva. Spuščeni mladiči se hitro naučijo prezreti lastnikov klic; začnejo raziskovati, pri čemer gredo vedno dlje od lastnika. Prav tako so pomembne omejitve doma, o čemer sva pisala že v prejšnjih člankih.
Tretja napaka: delo brez načrta. Socializacija ni proces, ki poteka spontano. Zelo priporočljivo je, da imamo dobro izdelan načrt, ki točno sledi našim željam in ciljem. Pri tem moramo upoštevati pasemska izhodišča ter značaj psa, a v vsakem primeru moramo vložiti delo. Dobro delo pa je vedno skrbno načrtovano.
Četrta napaka: prehitevanje. Lastniki velikokrat prehitevajo, ko psa prezgodaj izpostavijo velikim motnjam. Pogosto slišiva pripovedovanja lastnikov, da so v pasji šoli že pri treh mesecih obiskali živalski vrt. Ali je pes pri treh mesecih sploh že lahko navezan na svojega lastnika? Misliva, da ni. Zakaj bi psa želeli izpostavljati tako močnim motnjam? Ali si lastniki dejansko želijo, da bi bil pes socializiran na medveda in leva? Morda bi ga raje pripravili na okolje, v katerem bo živel, torej na urbano okolje. Pomembna je postopnost, zato je izpostavljanje tako velikim motnjam nepotrebno.
Peta napaka: slaba organizacija dela znotraj družine. Socializacija je kompleksen proces in zajema veliko korakov, ki potekajo več mesecev. Traja lahko do enega leta ali celo leta in pol. Zato je dobro, da se v organizacijo procesa vključi vsa družina. Le tako bodo vsi razumeli smisel določenih korakov in bo pes dobil možnost napredovanja po naših načrtovanih smernicah. Nikakor ni v redu, da otroci delajo po svoje, na primer spuščajo psa brez povodca, starši pa se trudijo v nasprotni smeri. Če bi se družine bolje organizirale in si dobro razdelile naloge, bi bila socializacija pogosteje lažja, hitrejša in učinkovitejša.
Tudi če o socializaciji ne vemo ničesar, se moramo zavedati, da je najpomembneje mladega psa navezati na svojega lastnika in kasneje na okolico, v kateri živi. Pomembno je, da se v (najpogosteje urbanem) okolju, v katerem bo bival, ne odziva na kakršne koli zunanje dražljaje. Tak pes je strpen do drugih ljudi, psov, prometa, hrupa, pokov in vsega, kar se v danem okolju še pojavlja kot potencialno stresni dražljaj. Strpen pomeni, da na omenjene stresorje ne reagira niti prestrašeno niti preveč vzhičeno.
Pišeta: Jure Pribičevič in David Pogačnikwww.alfakan.si
