Na odru spremljamo zanimiv zakonski par (igrata ga Gorazd Jakomini in Ana Facchini), ki se pripravlja na plesno tekmovanje. Vmes sta se primorana ukvarjati s taščo (Mira Lampe Vujičić), ki jima meša štrene, ko pa na vratih pozvoni ter vstopita inšpektor Foot (Kristijan Guček) in policist Holmes (Andrej Zalesjak kot gost), se zgodba začne zapletati na zanimive in nepričakovane načine. Osnovni in za gledalce najbolj zanimiv žanr predstave, to je parodija na detektivko, se torej zgodi šele v drugem delu predstave, pojasni dramaturginja Simona Hamer. Kaj je torej predstava – komedija ali detektivka? »Oboje, prisotna sta oba žanra in upam, da nam je spoj med njima uspelo realizirati,« odgovarja režiserka predstave Ajda Valcl.
V komični enodejanki Po Magrittu se je Stoppard lotil prenosa kompozicij Magrittovega nadrealističnega slikarstva na oder. A igra ni nastala le po Magrittu – z nadrealističnim pridihom je prežeta tudi nenavadna situacija, ko inšpektor med osumljeno druščino išče zločinca. Po Magrittu je tako eden zelo značilnih Stoppardovih tekstov, za katere so značilni prodoren in luciden smisel za humor, smisel za gledališče, igranje z jezikom in preigravanje klišejskih in stereotipnih situacij na popolnoma nepričakovane načine. S klišeji in stereotipi se je ukvarjala tudi režiserka Valclova. »Poskušali smo jih izostriti, potem pa smo želeli z njimi čim bolj presenečati publiko. Glavna poanta, kakovost in humor tega teksta namreč izhajajo iz presenečenj,« pojasnjuje Valclova.
Stoppardovo delo je v slovenščino prevedla Alja Predan, lektor je bil Srečko Fišer, scenografija je delo Jasne Vastl, kostumi Bjanke Adžić Ursulov, avtor glasbe je Mirko Vuksanović, z lučmi se je igral Samo Oblokar. no
