Knjiga Ja pa ja novinarke in pisateljice Darinke Kladnik je nekoliko nenavadna: nastala je na podlagi otroških domislic, izšla je v formatu slikanice, pa vendar v prvi vrsti ni namenjena otrokom, temveč predvsem njihovim staršem, babicam in dedkom ter tetam in stricem vsega sveta. »Medtem ko je moja vnukinja Enia odraščala, sem bila pogosto z njo in doživljala njene domislice: nasmejale so me, spodbudile so me k razmišljanju ter k primerjavi moje mladosti in njene. Nato se mi je zazdelo potrebno, da vsaj nekatere zapišem,« pravi Darinka Kladnik. Teh domislic se je skozi nekaj let nabralo zelo veliko, nakar je pomislila, da so jih verjetno polni tudi drugi otroci.
Dolgoletna sodelavka Dnevnika je nato lani spomladi v Nedeljskem dnevniku objavila javno povabilo babicam, tetam, dedkom in stricem, da tudi oni prispevajo različne zanimive domislice svojih vnukov ali nečakov – in odziv je bil množičen. Pozneje se je sicer izkazalo, da ljudje pojem domislice včasih razumejo precej ohlapno, nekaterim se je recimo zdelo že dovolj, če je otrok zamešal kakšno črko, vendar pa je Kladnikova vztrajala, da za objavo izbere le tiste »prave«. »To so tiste domislice, ki nas spodbudijo k razmišljanju in kažejo na otrokovo duhovitost; ob njih se malce nasmejiš, malo pa se zamisliš,« poudarja. Polovico domislic, ki jih je izbrala za knjigo, je zapisala sama avtorica, polovico pa so prispevali drugi.
Shraniti otroško dediščino
Poslanstvo knjige je še širše: kajti opozoriti hoče, da lahko tisto, kar otroci izrečejo, tudi sami ilustrirajo ali celo zapišejo, s čimer jih spodbujamo k dodatni ustvarjalnosti. Pisateljici se zdi pomembno, da se domislice in morebitne ilustracije, ki bi ob tem nastale, skrbno shranijo. »Prebliske svoje vnukinje sem zapisovala sproti, ker sem pač vedno rada pisala; ampak tudi drugi bi lahko te lepe spomine shranili,« meni Kladnikova. Najboljše stvari te vrste bi se lahko ohranile za vedno, vendar pri nas nimamo ustanove, ki bi to tako imenovano nesnovno otroško dediščino hranila. »Ne gre za dediščino za otroke, kot so slikanice in igrače, temveč za nesnovno dediščino otrok, torej za tisto, kar otroci sami ustvarijo,« poudarja Kladnikova. »V vrtcih, na primer, nastane ogromno risbic; te ob koncu leta otroci odnesejo domov in potem nekje obležijo.«
V Pionirskem domu v Ljubljani, kjer je prvič predstavila knjigo Ja pa ja, sicer hranijo nekatere otroške risbice, torej na neki način skrbijo za to dediščino, ni pa to njihovo primarno poslanstvo. Bolj primeren bi bil po njenem mnenju, recimo, Otroški muzej Hermanov brlog, ki deluje v okviru Muzeja novejše zgodovine Celje, kjer že sicer skrbijo za dediščino za otroke, ali pa Slovenski etnografski muzej. »Vsem tem inštitucijam sem idejo o otroški dediščini vrgla kot rokavico, zdaj pa upam, da jo bodo konceptualizirali ter s tem poskrbeli, da se to izjemno bogastvo ne porazgubi, pozabi oziroma kje obleži,« še pravi avtorica.
Dragoceni odsevi življenja
Četudi je knjiga v prvi vrsti namenjena odraslim, jo prelistavajo tudi otroci, njim so menda še posebej všeč ilustracije. Prispevala jih je Emira Turnadžić, akademska slikarka, ki se nikoli prej ni ukvarjala z ilustracijo, na pobudo Kladnikove pa je sprejela izziv in nastale so imenitne podobe, za vsako domislico posebej. Jasna Andrić je dodala še en pomemben avtorski del, ko je knjigo oblikovala tako, da so domislice natisnjene na črtast papir, s čimer bralce spodbuja k zapisovanju.
Otroške domislice nedvomno sprožajo v nas občutke lepega, odprejo se nam vrata v njihov svet. Ali kot pravi avtorica: »Z Enio se izmuznem vsakdanjosti, ob njej zbledijo tegobe starosti. Odpre mi vrata v svoj svet. V tem svetu ne bi smelo biti nič slabega in hudega, a se vanj že zarisujejo težave okolja, v katerem živi. Vsak dan bolj. Njene domislice so zato toliko bolj dragocene, saj niso plod domišljije, ampak odsevi resničnosti.«
Naslov knjige si je izposodila ravno pri eni od vnukinjinih domislic. »Ko sem kaj rekla, recimo, da je dobro znati angleški jezik, mi je odvrnila 'ja pa ja'. Ali pa sem dejala, da bodo prišli škratje in bodo jezni, ker zanemarja igrače, pa je spet rekla 'ja pa ja'. Še bolj luštna je njena druga domislica, kjer pravi 'blablabla': če sem govorila kaj, kar ji ni bilo všeč, ali pa sem neko stvar prevečkrat ponavljala, si je začela z dlanmi tiščati ušesa ter rekla, da me ne posluša več. Ali pa je rekla 'blablabla'. To domislico sem recimo sklenila z mislijo, da bi jo morali uporabiti tudi pri naših politikih, kadar ponavljajo iste stvari – si zatisniti ušesa ali pa preprosto reči 'blablabla'.«
Vedno z zrnom resnice
V knjigi je tudi prigoda triletne deklice, ki je z mamico sadila fižol, in ji ta razlaga, da ko bo fižol zrasel, ga bo skuhala za kosilo. Deklica se je zamislila in odvrnila, da ko bo pa ona zrasla, bo sadila vino in klobase. Drugi vnuček pa je ugotavljal, da ne more biti nič drugega kot učitelj, ko so se doma igrali različne vloge, ki so v šoli. Sestrica je bila učenka, pa tudi babica je morala biti učenka, in je potem babico zanimalo, zakaj pa je on učitelj. In ji je vnuk odvrnil, da zato, ker nič drugega ne zna. »Otroci so nedvomno duhoviti, iskreni, srčni in spontani,« še poudari Kladnikova.
Njena prva knjiga, Ljubljanske metamorfoze, je sicer izšla leta 1990, prihaja pa že tudi njena nova knjiga, velika knjiga o Sloveniji, ki bo verjetno že spomladi izšla pri Cankarjevi založbi. Ta prinaša 77 zgodb o Sloveniji, v njih pa nešteto zanimivih in tudi zabavnih podatkov za izletnike. Na podoben način je zasnovala tudi knjigo Ljubljana z nostalgijo (2010), kjer je ravno tako zbrala 77 zgodb – o slavnih meščanih, pomembnih dogodkih pa tudi o skrivnostih in posebnostih slovenske prestolnice. Napisala je tudi kar nekaj scenarijev za dokumentarne filme, lutkovnih predstav za otroke ter številne feljtone, ki se jih bralci Dnevnika zagotovo še spominjajo.