Njen zadnji album Boy, ki po vsem svetu prejema izjemno laskave ocene, je njen tretji »solo« album. Sama pravi, da ge za »pop muziko«, kar je svojevrstna provokacija, saj je izdelek spet poln očarljivega eksperimenta in dekonstrukcije. Ob tem gre seveda za načrtno poimenovanje – tako naj bi bil slišati pop »v normalnih (medijskih) razmerah«; takšen je položaj avtorice besedila in glasbe v današnjem svetu; takšna so pota samotne ustvarjalke, ko se poigrava z »žanri« in vztraja pri estetiki in etiki DIY. Ustvarjalka, ki je za vselej omrežena s punkom – to je njena formacijo iz rosnih let – še zmeraj rada destabilizira pesemske poudarke in premika strategije. Igor Bašin je zapisal: »Opus Carle Bozulich odlikujejo ustvarjalni nemir, avtorska brezkompromisnost, neprestano spreminjanje in iskanje. Carla Bozulich je šla skozi različne umetniške metamorfoze, kakofonije in dekonstrukcije. Hoja po robu jo je pripeljala do plošče Boy, s katero samozavestno stopa iz sence 'velikih' sopotnic Patti Smith, mentorice Lydie Lunch, Marianne Faithfull, Jarboe, PJ Harvey.«
Njena pota po svetovih temine, posebnega ambienta in kvaziindustrijskega pridiha se predstavljajo na dolgi evropski turneji, na kateri jo spremljajo glasbeni in tehnološki katalizator John Eichenseer, Adrián de Alfonso, ki je že več kot desetletje eden najaktivnejših in iščočih kitaristov v španskem undergroundu, in Andrea Balfi, bobnar, elektroakustični glasbenik in skladatelj. nr
