Po ameriškem ekonomistu Georgu Taylorju se imenuje zakon, ki v ameriški zvezni državi New York javnim uslužbencem prepoveduje stavkanje. Gospod Taylor je bil sicer talentiran pogajalec v primeru stavk in svetovalec za vprašanja delavstva kar nekaj ameriškim predsednikom, vključno z Rooseveltom in Kennedyjem. Človek s talentom za dojemanje ljudstva, očitno. No, za naš današnji zapis je zanimiv po nečem drugem – in sicer po tem, da je leta 1927 v javnost prišel z ekonomistično modno tezo, da se spodnji rob ženskih oblačil giblje gor in dol sorazmerno z rastjo bruto prihodka oziroma sorazmerno z rastjo delnic. »Indeks spodnjega robu«, bi lahko prevedli njegovo domislico, ki preprosto pravi, da ženske v ekonomsko boljših časih nosijo krajša krila.
Taylor je omenjeno tezo skoval v zadnjem letu cvetočega obdobja dvajsetih let prejšnjega stoletja, veseljaškega in splošno vedrega ter cvetočega povojnega časa, v katerem se je dolžina ženskih kril dejansko drzno skrajšala tja tik pod kolena. In da, leto kasneje, ko se je na newyorški borzi zgodil padec delnic in je po vsem zahodnem svetu nastopila najbolj razvpita gospodarska recesija vseh časov, so se krila zares spet podaljšala tja do gležnjev.
Njegova teorija je bojda še živa in se misleci raznih smeri še vedno ukvarjajo z njo, za pričujoče pisanje je pa pomembna zgolj zato, ker odslikuje čase, ko se je znotraj ženske mode cmarila potreba po nogavicah. Pa ne vsakršnih, temveč po najlonskih nogavicah, torej nogavicah, ki so dolgost oziroma kratkost krila najbolj dopolnile ter osmislile. Kajti do dvajsetih let prejšnjega stoletja so ženske nogavice nosile zgolj zato, da jih ni zeblo, v dvajsetih letih pa so postopoma postale modni atribut. In v teh dneh, točneje 27. oktobra, najlonke praznujejo svoj 75. rojstni dan. To je bil revolucionaren dan, kajti pred tem so se najfinejše nogavice delale iz svile, ki pa je bila pregovorno draga, pri čemer se ji je v tistih časih v ZDA cena le višala. Zato se je iskalo »umetno svilo«.
Močne, vendar fine in nežne
Zgodovina raziskovanja proizvodnje plastičnih materialov je sicer bistveno daljša, a slava in denar od iznajdbe najlona sta na koncu pripadla ameriški kemični tovarni DuPont, ki se je raziskovanja lotila načrtno. Raziskave so trajale dolgih devet let, pri čemer je vodilni človek projekta, perspektivni znanstvenik Wallace Hume Carothers, storil samomor, še preden je bil novi material javno predstavljen. Deloma je že sicer trpel zaradi depresije, obenem ga je potrla smrt sestre, še najbolj si je pa razbijal glavo s tem, da so se mu sintetična vlakna ob učinkovanju toplote dolgo časa krčila oziroma spreminjala obliko, pritisk naročnika, torej firme DuPont, pa je bil temu primerno vse večji.
Material je bil patentiran leta 1935, prve eksperimentalne nogavice pa je DuPontu uspelo narediti oziroma stkati aprila 1937. Vendar so potrebovali še dobro leto, da so odpravili težave s predilnimi stroji, z barvanjem nogavic in pa s tem, da so se preveč svetile. Sintetična vlakna so se sicer najprej uporabila za zobne ščetke, toda glavno promocijo so doživela z nogavicami. In 27. oktobra 1939 se je na svetovni razstavi v New Yorku zgodila uradna predstavitev najlonskih nogavic; glavni slogan, ki je spremljal novi material, je bil: »Močno kot jeklo, fino kot pajkova mreža.« Ženske so za novostjo ponorele. V prvem letu se je v ZDA prodalo 64 milijonov parov nogavic iz najlona, in zaradi izjemnega povpraševanja so bile najlonke celo dražje od svilenih nogavic, čeravno so bili njihovi produkcijski stroški nižji. Preračunano v današnji denar so stale okoli 20 dolarjev.
A drama se je nadaljevala. Nastopila je druga svetovna vojna, DuPont je svoje proizvodne kapacitete preuredil za izdelavo vojaške opreme, predvsem padal in vrvi, kar je pomenilo, da so se ženske morale odreči najnovejši modi in svojo modno kapricioznost žrtvovati za domovino. Šele ob koncu vojne so pri DuPontu javno oznanili, da vračajo najlonske nogavice na trg. A zgodil se je problem, ker je bilo povpraševanje preveliko: široko po ZDA so se zato dogajali zbori ogorčenih žensk in celo javni neredi, ki so bili denimo posledica tega, da je 40.000 žensk pred trgovino čakalo na zgolj 13.000 parov nogavic, ki so bili nato na voljo. Prihajalo je tudi do pretepov in puljenja za najlonke, kar je pa bilo iz že znanih razlogov še posebej zagatno: najlonke so izredno raztegljive, obenem pa se ne strgajo, tako da lahko boj za njih traja v nedogled.
Fetiš tudi v socializmu
»Žehta je bila zanjo (njeno staro mamo, op.p.) kot odprta knjiga. 'Tista ženska tam se gre veliko damo. Samo poglej si, koliko najlonk je obesila',« je citat iz knjige Slavenke Drakulić Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, v katerem med drugim nastopajo tudi najlonke. Razlika med jugoslovanskim in sovjetskim tipom socializma je bila tudi v najlonkah. Medtem ko so se v Jugoslaviji izdelovale, najprej prav v Polzeli, kjer so s proizvodnjo začeli v petdesetih letih, je bil zahodnjak, ki se je za železno zaveso odpravil, ne da bi s seboj vzel par paketov najlonk, enakovreden teslu. Kajti za ženske iz vzhodnega bloka so bile najlonke najvišji modni standard oziroma neuslišana želja in za njih so bile bojda pripravljene narediti malodane vse.
Moda in pripadajoči načini ženskega lepotičenja so bili v komunizmu sovjetskega tipa pač okvalificirani za ideološko sprevržene, buržoazno imperialistične postopke. Kot tudi še kaj drugega. Drakulićeva na primer piše tudi o neobstoju tamponov ali cikcak vate v Bolgariji. »Tudi sama sem, mislim da nekajkrat, odnesla v Moskvo par paketov in jih dala sobaricam,« se spominja Bernarda Jeklin, starosta slovenskega novinarstva in dolgoletna urednica Jane. In nadaljuje: »Najlonke so predvsem pomenile prestiž in pa na prvem ter zadnjem mestu – lepe noge. Prej so se nosile bombažne debele nogavice, ta fine so bile pa svilene nogavice, ki so bile zelo drage in so pomenile luksuz. Najlonka je demokratizirala nogavice, saj so kmalu postale zelo poceni. Ljudska potrošnja. Za noben prestiž ni šlo več, tako da ženska nogavica o statusu lastnice ni več povedala ničesar.« Pa vendar so se strgane najlonke tudi popravljale, potrjuje Jeklinova: »Ni se jih krpalo, ampak smo pobirali nitke, kot se je reklo. Fina majhna kvačkica je bila najbolj pripravna za to popravilo; rekli smo, da je 'šla zanka'. Množica žensk je bila, ki so popravljale najlonke; bile so ravno prav drage, da se je to splačalo. No, odvisno od tega, koliko zank je šlo. Če jih je šlo preveč, se najlonk ni več popravljalo.«
A to ni bil konec njihovega življenja. Marsikatera najlonka se je uporabila še v kak drug namen. Najbolj klasična drugotna uporaba je bila kakopak maskiranje obraza v primeru izvajanja kaznivih dejanj, na primer ropov. Služile so tudi za privezovanje. Marsičesa. Vključno za pričvrščevanje paradižnikov na količke. Prav tako so nekateri skozi njih precejali sokove in razne druge tekočine, v njih barvali pirhe, uporabna je bila pa tudi, ko se je na fičku (ali kakem drugem starodobnem avtomobilu, ki je še dovoljeval, da ga je voznik popravil sam) strgal jermen, ki si ga nadomestil z njo – z dvakrat ovito in v vozel zavezano najlonko.
