Kot je pojasnil Tin Vodopivec, ki zase pravi, da se ima za del druge generacije stand-up komikov pri nas, so bili med prvimi, ki so se s tem žanrom komedije začeli ukvarjali v Sloveniji, Jernej Kuntner, Violeta Tomić, Damjan Perne in Lucija Ćirović. To je bilo okrog leta 2000. Šele okrog leta 2004 pa je začelo na področju stand-up komedije pri nas resneje brbotati. Našlo se je nekaj mladih komikov, med drugim tudi Boštjan Gorenc - Pižama, ki so imeli občasne nastope na študentskih festivalih, tednu mladih, v KUD-u France Prešeren, na festivalu Sanje. Takrat še ni bilo kontinuitete stand-up nastopov, ampak zgolj dva ali trije na leto. Druga generacija stand-up komikov se je razvila predvsem s pojavom interneta in youtuba.
Stand-up komiki so se začeli pojavljati kot gobe po dežju
Potem se je scena počasi začela prebujati in leta 2007 so nastale Komikaze. Te so sestavljali Perica Jerković, Mladen Pahović, Andrej Težak, Rox da Gabba in Pižama. Sčasoma sta se jim pridružila še Tin Vodopivec in Klemen Mauhler. Približno istočasno je začela delovati tudi ekipa v Mariboru, Vid Valič se je odločil, da bo šel na to pot samostojno, kasneje se je povezal z Ivanom Šarićem, s katerim sta večinoma nastopala skupaj. V Kranju sta bila najbolj dejavna Miki in Ranko. Tistega leta so se stand-up komiki pri nas začeli pojavljati kot gobe po dežju, doživeli preboj in začeli nastopati vsepovsod, kamor so jih povabili.
Poglavitno vlogo pri razvoju stand-up komedije pri nas sta imela tudi festival Lent in festival Panč, ki je na Ljubljanski grad pripeljal publiko, ki je prej stand-up nastope spremljala na Metelkovi, v KUD-u France Prešeren, v raznih mladinskih centrih in študentskih klubih.
Slovenci se znamo smejati na lasten račun
Po mnenju Boštjana Gorenca se je publika dokaj hitro našla in ugotovila, kar pri stand-upu pričakovati. »Pogosto so stand up mešali z improvizacijo. Improvizacijska komedija in stand-up sta zelo ločeni veji komedije. Seveda obstajajo vzporednice, pri stand-upu se moraš znati hitro odzvati, ampak primarno ne gre za improvizacijo,« pojasnjuje Gorenc in poudari, da se Slovenci smejimo predvsem dobrim šalam. »Ko smo začenjali, smo se bali, da se Slovenci ne znamo smejati na svoj račun. Ampak se znamo. Če znaš ogledalo lepo satirično nastaviti, se lahko smejimo tudi samim sebi,« dodaja Gorenc, ki pravi, da je humor generacijsko in tudi lokalno pogojen. Na vprašanje, katere šale vedno vžgejo, je odgovoril, da so šale povezane z aktualni dogodki, politiko in estrado.
Predpogoj je, da imaš smisel za humor
Skoraj vsi, ki se ukvarjajo s stand-upom, so samouki. Šele zadnje čase so se začele pojavljati institucionalizirane oblike izobraževanja, ampak v resnici se največ naučijo z izkušnjami. Lahko vsak postane stand-up komik? Boštjan Gorenc-Pižama pravi, zakaj pa ne. »Predpogoj je, da imaš smisel za humor. Seveda mora imeti človek tudi voljo. Kot pri vsaki drugi stvari pa tudi v stand-upu obstajajo obrtna znanja, ki jih mora vsak osvojiti, preden razvije svoj lastni slog,« pravi Gorenc. Po njegovem mnenju mora imeti vsak stand-up komik svoj pogled na svet. Svojo prizmo pred oči, ki mu pomaga stvari videti na način, kot jih ni še nihče pred njim. Komik mora izhajati iz sebe, ugotoviti mora, katere stvari so mu blizu in potem iz njih črpa. Iz tega se razvije slog na odru.
Kaj storiti, ko se publika tvojim šalam preprosto ne smeji?
Gorenc ogovarja: »Ko si že nekaj let v tem in ko imaš pripravljenega nekaj ur materiala, je lažje. Že nekako najdeš vsaj nekaj, kar bo publiko nasmejalo. Sčasoma se ti tudi izostri občutek in že pred nastopom dobro veš, kakšen bo.« O konkurenci med komiki pa je Vodopivec povedal, da vsekakor obstaja, vendar gre za pozitivno konkurenco. »Konkurenca te žene k temu, da delaš bolje in več. Smo pa hkrati prijatelji in si privoščimo uspehe,« pravi Tin, Pižama pa dodaja: »Pomagamo si, ker vemo, da je za vsakega od nas dobro, da so tudi drugi dobri. To je pomembno zato, da ljudje, ki hodijo na stand-up, dobijo kakovost. To pomeni, da ljudje prepoznavajo stand-up kot neko dobro obliko zabave, nekaj, kar si je vredno ogledati.«
Šale potrebujejo svoj čas
Tako kot pri vsaki stvari tudi pri stand-up komediji velja, da vaja dela mojstra. Treba je nastopati, saj se stand-up material pili pred publiko. Zelo redko se namreč zgodi, da je šala, ki jo prvič povedo pred občinstvom, razen, če je zelo kratka, že dokončna oblika šale. Kot pojasnjuje Pižama, vsaka šala potrebuje vsaj kakih deset nastopov, da se izoblikuje in da postane del rednega programa. K razvoju novejših generacij stand-up komikov pri nas je zagotovo pripomogla Akademija Panč, ki sta jo ustanovila Andrej Težak Tešky in Tin Vodopivec.
Kot je povedal Vodopivec, so prek akademije uspešno izpeljali že tri delavnice stand-up komedije. Gre za praktične delavnice, kjer se udeleženci seznanijo z obrtniškimi nasveti, omogoči pa jim tudi zavetje pri prvih korakih na odru, ki znajo biti precej strašljivi. »V stand-up komediji ni jasnih pravil, niti tega, kaj govoriti in kako, da boš smešen. Vsak mora najti svoj stil, ki mu bo na dolgi rok omogočal proizvajanje šal,« pravi Vodopivec in še dodaja, da je bil do sedaj odziv na akademijo dober in da so iz vsake generacije dobili dva ali tri nove komike.
